Iz sirotišnice so odhajali s solzami v očeh

Tomaž Ajd, 2.3.2019
Zavod za kulturo Slovenska Bistrica

Pri Zavodu za kulturo Slovenska Bistrica so v okviru Bistriških zgodb, pripovedi o njihovem mestu, ki niso nikjer zapisane, odstirali tudi spomine na ulico, ki se je pred drugo svetovno vojno imenovala Šolska ulica.

Kot pravi Viktor Ajd, vodja vodniške službe pri zavodu, je bila današnja Partizanska ulica nekoč ulica, v kateri so živele družine, ki so se skoraj vse ukvarjale z obrtjo. Bila je zelo živahna, polna lepih vrtov in številnih vodnjakov.

Ko se odprejo vrata, bušne smrad

image
Zavod za kulturo Slovenska Bistrica Park za Kodeličevo hišo

Šolska ulica se na nekaterih razglednicah imenuje celo Slovenska ali Vošnjakova. V stavbi današnje Ljudske univerze Slovenska Bistrica je bila osnovna šola, ki so jo zgradili sredi 19. stoletja. Dekliško in deško šolo, ki so jo leta 1927 razširili v šestrazrednico, so obnovili leta 1934. V časopisu Jugoslovan so leta 1930 zapisali: "Z novim šolskim zakonom so postale marsikatere šole ali šolska poslopja nemogoča, posebno pa taka, kakršno je poslopje osnovne šole v Slovenski Bistrici. Šola ne odgovarja nobeni zahtevi moderne higiene. Med vsemi desetimi razredi ni enega razreda, ki bi temu odgovarjal. Pritlični prostori dekliške šole so prenizki in obokani. Še slabše je z razsvetljavo. Nekateri razredi leže tako, da dobivajo svetlobo z desne in leve, kar je gotovo najslabše za mlade oči razvijajočega se otroka. Stranišča leže tik razredov, da zasmradijo ne samo hodnike s svojimi lesenimi škripajočimi stopnicami, nego bušnejo smrad tudi v posamezne oddelke, ako se odpro vrata. S tem v zvezi je treba poudarjati, da ventilacijskih naprav sploh ni in se da ventilirati samo z odpiranje oken. Iz vsega tega lahko presodimo in naj je jasno, zakaj je prestal slovenjebistriški okraj leta 1927 največjo in najopasnejšo epidemijo škrlatinke v vsem srezu. V predvojni dobi so slovensko šolstvo absolutno zanemarjali in pomagali graditi nemško »schulvereinsko« šolo, sedanjo meščansko šolo, in pri tem v svoji zaslepljenosti popolnoma pozabili na okoliške slovenske otroke."

Kodeličeva hiša s parkom

Preko ceste je bila Kosova gostilna, v kateri so visele stenske poslikave vseh župnij v okolišu Slovenska Bistrica, delo pleskarja Jurija Ačka. Poleg gostilne je stala Filipičeva hiša, gospa Filipič je službovala pri lastniku tovarne Zugmayer in Gruber. Naslednja hiša je bila od družine Sakelšek. Iz te družine izhaja Zora Tomič, znana političarka, donatorka zbirke lutk v Bistriškem gradu. Naprej po Šolski ulici je bila hiša družine Pečauer, gospod je bil dimnikar in je imel bolezen kurje slepote. Zraven je bila hiša Karla Podhraškega (predsednika obrtnikov), zavednega Slovenca, tudi zaprtega zaradi protinemštva. Pohod so organizirali leta 1914, tik pred začetkom 1. svetovne vojne.

image
Zavod za kulturo Slovenska Bistrica Trgovina Pemič leta 1939

Velika hiša na desni je bila last družine Marinšek. Oče Anton, ki je bil čevljarski mojster, je imel dve hčeri in dva sinova. En sin je bil lastnik zlatarne v Trstu, drugi pa lastnik avtobusnega prometa v Gorici. Hči Marinka je študirala farmacijo in se je poročila z Brozem.

Ženski sta za »šnopspudlom" na črno prodajali žganje

V sedanji stavbi OŠ Minke Namestnik Sonje je bila Kodeličeva hiša s parkom. Filip Kodolič je bil poročen (poroka je bila 31. maja 1906 v grajski kapeli) s sestro grofa Ferdinanda Attemsa Klotildo Marijo Gabrijelo Pavlin. Padel je v prvi svetovni vojni leta 1918 v Italiji. Kodoličev sin je šepal. Hčerka Ivana je bila zdravnica in je imela jugoslovanski državljanski list. Ker zaradi tega ni dobila dela v Avstriji, se je poročila s Petrom Kodoličem, ki je imel avstrijsko državljanstvo. Po vojni se je družina preselila v Gradec.

Naslednja hiša je bila v lasti družine Laznik, ki se je ukvarjal s sedlarstvom in sodarstvom. Po Lazniku je obrt prevzel Franc Kolar. Zraven Laznikov je bila hiša družine Praks. Bili so sodarji. S Praksovo hčerjo se je poročil Klečina. Sicer pa je imel Praks tri otroke, Fridla, Jožico in še enega sina, ki je bil v zavodu za omejene otroke. Kasneje se je Klečini prav tako rodil otrok s posebnimi potrebami. Hiša, v kateri je danes papirnica Ravnjak, je bila tako imenovana Ačkotova hiša. Jurij Ačko naj bi bil po izobrazbi soboslikar. Slikal je podobe svetnikov, freske naj bi obnavljal tudi v cerkvi v Cirkovcah in v cerkvi sv. Marjete na Ritoznoju.

image
Zavod za kulturo Slovenska Bistrica Šolska ulica 1908

Trud šolskih sester

V zgradbi sedanje trgovine Ideja so bili prostori sirotišnice, ki so jo ustanovile šolske sestre. "Ko prideš v Slovenski Bistrici na Glavni trg, zagledaš med samostansko cerkvijo in trgovino Lešnik lepo poslopje, na katerem se blesti napis: Sirotišnica. Stavba je last čč. šolskih sester, ki imajo na nasprotni strani cerkve samostan z internatom za dekleta, ki obiskujejo tukajšnjo meščansko šolo. Stavbo je prodal pred nekaj leti g. I. Ratej, prejšnji trgovec z usnjem in kožami, ki se je naselil v Vinarjah.

Sirotišnico je leta 1929 ustanovil pokojni kanonik Cerjak, ki se je proslavil z zgraditvijo veličastne rajhenburške bazilike in je dolga leta živel kot upokojenec v omenjenem slovenjebistriškem samostanu. Ker v glavnem poslopju ni bilo primernega prostora za neovirano nego otrok, se je samostansko vodstvo odločilo kupiti omenjene hiše, kar se je leta 1933. tudi zgodilo. Potem so hišo popravili, notranjščino preuredili in opremili. Že takoj po ustanovitvi sirotišnice je vodstvo sprejelo 20 najrevnejših otrok od blizu in daleč. Ker so bili to deloma otroci brez staršev, deloma pa revnih ljudi, ki so bili brez vseh sredstev, je moralo vodstvo pogostokrat potrkati na dobra srca za pomoč. V tedanjih dobrih letih so ljudje zelo izdatno podpirali ustanovo in so se malčki počutili vedno kakor doma. Vodstvo sirotišnice pa se pri svojem plemenitenj delu za najmlajše in najbednejše tu ni ustavilo. Sklenilo je sirotišnico povečati. Vedno več je bilo prošenj za sprejem. Vodstvo se tudi ni ustrašilo velikih stroškov. Še leta 1934 so dozorevali sklepi in tedanja ozka dvonadstropna hiša se je razširila proti cerkvi. Prizidek so zgradili kar najlepše. Zadnje stene prvotnega poslopja so prilagodili novemu delu in oba izoblikovali v lepo celoto. V pritličju novega dela so naredili dvorano z odrom, ki je sicer nizka, a drugače okusna in prostorna. Tukaj je bila že marsikatera prireditev vzgojnega in dobrodelnega značaja. Vsako takšno prireditev je občinstvo zelo rado obiskovalo. Sicer pa bi bilo dobro, če bi se zanimanje še bolj poživilo, saj bo vodstvo tudi v bodoče poskrbelo za dobre sporede. V prvem nadstropju so obednice in nekaj stanovanjskih in drugih sob, v drugem pa so spalnice za dečke, spalnica za deklice, bolniška soba in nekaj drugih prostorov. Notranjost je zračna, lepo sončna, vzorno čista in urejena. Leta 1934 je sirotišnica imela v oskrbi 70 otrok. Ker pa so nastale gotove težave, so po končanem 14. letu nekaj otrok odpustili, na njihovo mesto pa zlasti letos ni bilo moči sprejeti polnega števila otrok, ker zaradi nastalih gospodarskih težav ljudje ne morejo tako izdatno podpirati zavoda niti z denarjem niti z živili in drugimi potrebščinami. Sedaj preskrbuje zavod skupno 32 otrok, še letos pa jih kljub vsemu mislijo sprejeti toliko, da bo skupno število dečkov in deklic 50. Sirotišnica upa, da bo tudi v sedanjih težkih časih naletela povsod na razumevanje za delo zavoda in za otroke. V sedanje prostore bi bilo možno sprejeti tudi do 60 deklic in 25 dečkov, toda za zdaj še ne. Treba pa bo stavbo tudi nekoliko popraviti.

image
Zavod za kulturo Slovenska Bistrica Deška šola
image
Zavod za kulturo Slovenska Bistrica Red šolskih sester pred sirotišnico

Toda kljub vsej nujnosti je to huda gospodarska zadeva. Otroci imajo v zavodu poleg vse materinske nege dobro hrano. Petkrat na dan jedo, kadar niso v šoli, sicer pa štirikrat. Hrana je zdrava, dobra in obilna. Zaradi reda in snage ter skrbnosti čč. šolskih sester so zdravi, veseli in se lepo razvijajo. Najmanjši najdejo svoj dom in svojo mladostno srečo, ki bi je sicer ne bili deležni. Po končanem 14. letu jim zavod preskrbi učenje ali službo. Mnogo so jih že zdaj z najlepšimi občutki spominja toplote prijetnih dni v slovenjebistriški sirotišnici, ki jim je ohranila moč, zdravje in življenje. Pa tudi duhovna vzgoja je najgloblja. Preskrbljeno je tudi čez vse leto za razvedrilo: za igro, izlete, kopanje, sankanje in drugo. Vodstvo kar najbolj skrbi tudi za izobrazbo otrok, ki se od zavoda poslavljajo dostikrat s solzami v očeh. Sirotišnica nasiti vsak dan povprečno še okrog 20 siromakov, ki trkajo na njena vrata. Pozimi pa se to število še poveča in moramo priznati, da zavod nosi tudi v tem pogledu veliko breme. Zaradi vsega tega in še zlasti zaradi revnih otrok bi bilo zavod treba še posebej podpirati. Priskočili naj bi na pomoč ljudje, ki jim je bilo z takšnimi težavami prizanešeno, prav tako pa naj bi pomagale tudi oblasti, ki jim zavod pomaga na najlepši, pa tudi na najtežavnejši način pri vzgoji poštenih in delavoljnih državljanov, kakršnih vsak narod hoče živeti in nujno potrebuje," je leta 1934 pisalo v Mariborskem večerniku.

image
Zavod za kulturo Slovenska Bistrica Alkoholizem med učenci 1936/37

Valantova gostilna s posebno sobo

Že na Glavnem trgu je stala Valantova gostilna (v njej je danes sladoledar). Gostilna je imela »extra Zimmer«, spredaj je bil letni vrt, od zadaj pa je bila posojilnica. H gostilni je spadala hiša, v kateri je danes frizerstvo. Lastnica trgovine višje od Valantove gostilne je bila družina Ivana Smeha, okrajnega tajnika občine Slovenska Bistrica. Ena hči se je poročila s Pemičem, ki je imel trgovino, druga pa z Ivanom Čarom, očetom častnega občana Slovenske Bistrice dr. Janka Čara.

Sosednja hiša je bila last dveh žensk, ki sta se pisali Curcini. V pritličju je bila gostilna s »šnopspudlom« (pod pultom so na črno prodajali žganje). Gostilna, v kateri so se zbirali člani društva pipcev (imeli so majhne nože), je kasneje prešla v last Tomažičev, ki so imeli kleparsko delavnico. Za hišo so imeli spravljen voziček za boben, ki ga je vlekla konjska vprega.

image
Zavod za kulturo Slovenska Bistrica Šolska ulica 1919

Naprej po Šolski ulici je v majhni hiši živela petčlanska družina Zrimšek. Oče Ferdinand je bil izreden mizar. Velika hiša ob Šolski ulici, v kateri sta bili mesarija in gostilna, je bila v lasti Razborškov. Franc Razboršek je bil tudi trgovec z lesom. Umrl je v prometni nesreči leta 1929 na cesti med Slovensko Bistrico in Slovenskimi Konjicami pred Vrholami, kjer ob cesti še danes stoji spomenik. Julija in Franc Razboršek sta imela pet otrok. Drugič se je Julija Razboršek poročila z Langom. Dedek še živečega Oskarja Langa Franc Lang je bil upravnik posestev v Brežicah, oče pa je postal glavni logar pri grofu dr. Ferdinandu Attemsu. Oskar je imel sestrico, ki je umrla kot otrok. V gostilni Razboršek so bili vedno na meniju golaž, goveja juha s kuhano govedino in kisla juha. Zraven Razborškov je bila hiša Gumzejevih. Ivan Gumzej je bil veliki sokolaš, odličen stavbni ključavničar z vzorno urejeno delavnico. Pokopali so ga v sokolaški uniformi. Med vojno je prostore zasedel Hans Teger, čevljar z Glavnega trga. Danes je od nekdanjih obrtnikov ostalo le še Tapetništvo Kolar. Pred tem so v hiši prebivali Širci in dimnikar Utenkar.

Anketa

Koliko skodelic kave si privoščite na dan?

Sudoku