Duhovni atleti v sto dneh pretečejo sto maratonov

NR, 13.4.2019
Založba Ciceron

Tek na maratonskih in ultramaratonskih razdaljah je prav posebna duhovna izkušnja, v kateri na preizkušnji ni le telo, temveč tudi in predvsem glava. Menihi maratonci dokazujejo, da ni nič neuresničljivega, če sta združena telo in duh.

Prizadevaj si doseči najvišje in univerzum bo nekoč tvoj! To je starodavna modrost tendaievskih menihov, katerih osrednja in najpomembnejša religiozna praksa je gorski maraton. In to ne eden. Menih, ki se odloči, da bo najvišje stanje duha dosegel s pomočjo te tendaievske prakse, naredi po strmih pobočjih gore Hiei nad starodavnim Kjotom v stotih dneh sto maratonskih razdalj. In ko opravi s prvim 100-dnevnim obdobjem, ga čaka obdobje sedmih let, v katerih bo pretekel tisoč maratonskih oziroma ultramaratonskih razdalj, saj bo v zadnjem 100-dnevnem obdobju vsak dan pretekel dvojno maratonsko razdaljo.

Okoli pasu si zaveže "vrv smrti"

Športni dosežki teh svetih mož, ki po gorskih stezah tekajo oblečeni v starodavna oblačila in obuti v preproste, iz vrvi spletene sandale, so še toliko bolj neverjetni, če vemo, kako poteka njihova "regeneracija": v vadbenih obdobjih spijo zgolj kakšne tri ali štiri ure na dan, obroki so skromni in strogo veganski, sestavni del vadbe pa so pogosti dolgotrajni najstrožji posti v popolni osami. Pred nami je osupljiva pripoved ameriškega profesorja, raziskovalca in praktika budizma, Johna Stevensa, ki je to nenavadno versko prakso budistov ločine tendai opisal v knjigi Menihi maratonci z gore Hiei.

Pot duhovnega atleta

Gyoja je duhovni atlet, ki vadi (gyo) z umom, osredotočenim na Budovo pot. V budizmu tendai za vsakega posameznika obstaja primerna duhovna praksa: "Tisti, ki ne morejo doseči odrešitve z notranjo meditacijo, morajo po poti ezoteričnih naukov. Tisti, ki ne morejo doseči odrešitve z ezoteričnimi nauki, se morajo lotiti kakšne druge vrste religiozne prakse."

Izmed vseh disciplin, ki so se uveljavile na gori Hiei, je bilo skozi stoletja največ zanimanja prav za gorski maraton kaihogyo, saj zajame celoten spekter budizma tendai: meditacijo, ezoterizem, nauk, pobožnost, čaščenje narave in trud za odrešitev vseh čutečih bitij.

Po pravilu morajo vsi tendaievski svečeniki in nune izvesti kaihogyo vsaj enkrat med svojim bivanjem v templju Gyoin. Moški, ki stremijo k temu, da bi postali opati v katerem od stranskih templjev na Hieiju, se pogosto odločajo za 100-dnevni kaihogyo. Za izvajanje 100-dnevnega romanja je treba izpolnjevati naslednje zahteve: posvečenost v tendai, dober sloves, pokroviteljstvo starejšega svečenika tendaia in dovoljenje sveta starešin, gyojev.

Če je dovoljenje izdano, je pred začetkom obdobja na voljo teden dni za pripravljalne vadbe (maegyo). Kandidat si v tem času prepiše skrivnostni priročnik (tebumi), v katerem so opisane smeri poti, postaje, ki jih je treba obiskati, navedeni so pravilne molitve in spevi ter vse druge bistvene informacije. Gyoja si običajno prepiše dva izvoda, saj se mu na roko napisani priročnik hitro lahko poškoduje zaradi dežja in neprestane uporabe.

image
Založba Ciceron Menih izkazuje čast svetemu drevesu.

Ko nastopi pričakovani dan, si gyoja obleče posebna oblačila menihov z gore Hiei in obišče Soojevo grobnico, kjer prosi za duhovno vodstvo. Popolnoma belo opravo, narejeno izključno iz bombaža, saj so živalska dlaka, koža in svila prepovedane, sestavljajo kratka kimono podsrajca, spodnje hlače nobakama, zaščita za roke in noge, dolga zunanja halja in svečeniški koretelj. Okoli pasu si zaveže "vrv smrti" (shide no himo), za katero je zataknjen nož (goma no ken). Ta dva dodatka gyojo opominjata, da si je dolžan vzeti življenje - se bodisi obesiti bodisi si razparati trebuh -, če bi mu v katerekoli delu poti spodletelo. Zato je gyoja tudi oblečen v belo, v barvo smrti, in ne v temeljno budistično črno. Čez desno ramo si obesi majhno torbico, v kateri hrani priročnik, knjigo suter, dve sveči in vžigalice. Na notranji strani higase, značilnega tkanega klobuka menihov gyoja z gore Hiei, si shrani majhen kovanec. Če bo na romanju umrl, bo denar potreboval za poplačilo čolnarja na vzhodnjaški ustreznici reke Stiks.

Menihi maratonci z gore Hiei
Slovenski prevod knjige Johna Stevensa Menihi maratonci z gore Hiei je izšel pri založbi Ciceron, kjer jo bralci Večera lahko naročijo s 15-odstotnim popustom za 20,40 evra. Naročila: 031 343837, na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate., ali na www.ciceron.si.

Slamnati sandali

Za 100-dnevno romanje v dolini Mudoji menihi prejmejo osem parov slamnatih sandalov. Za daljšo pot v dolini Imuro je gyojem dovoljena uporaba enega para dnevno. Med velikim maratonom menih lahko uporabi toliko sandalov, koliko jih potrebuje, običajno pa to pomeni kar pet parov dnevno. Sandali so tako kot klobuk v obliki lotosa, izvirali pa naj bi iz Indije. Za večino menihov jih je spletla pobožna ženica iz Sakamota, njene sandale pa menihi hranijo zaradi udobnosti in tudi za srečo. V sončnem, suhem vremenu sandali zdržijo tri, lahko tudi štiri dni, v nalivu pa razpadejo v nekaj urah. Zato gyoja s seboj vedno nosi rezervni par ali dva.

Osnovna pravila kaihogyoja so naslednja: halje in klobuka si med tekom ni dovoljeno sleči oziroma sneti; oddaljevanje s predpisane poti ni dovoljeno; ustavljanje za počitek ali osvežitev ni dovoljeno; vsi potrebni obredi, molitve in spevi morajo biti izvedeni po predpisih; prepovedana sta kajenje in pitje.

Dan se začne ob polnoči. Po enournem obredu v Budovem hramu gyoja zaužije rižev cmoček ali dva ali pa spije skodelo juhe miso in se obleče. V dolini Mudoji se 30 kilometrov dolga dnevna etapa prične okoli poldruge ure zjutraj. Iz doline menih nadaljuje do hrama Kompon chudo, od tam do konca vzhodnega okrožja in nadaljuje v zahodno okrožje, Yokawo, od koder se spusti do Sakamota in nazaj v dolino Mudoji, na svoji poti pa se, med premagovanjem tisočerih stopnic in nekaj zelo strmih pobočij, ustavi na 255 obrednih postajah.

Postanek za molitev

Na vsaki postaji gyoja opravi predpisano obredno gesto z rokami (mudra) in recitira obvezno mantro. Postanki trajajo od pičlih desetih sekund do nekaj minut. Na celotni poti se menih samo enkrat usede, in sicer na kamnito klop pod sveto orjaško cedro v Gyokutaisugi, kjer, obrnjen proti palači v Kjotu, recitira dvominutno molitev za zaščito cesarske družine.

Gyoja se na začetno točko vrne med pol osmo in pol deseto zjutraj, odvisno od vremena in tempa. Progo je mogoče osvojiti v šestih urah, morda celo petih in pol, kar pa lahko hitro postane tarča kritik starejših menihov, ki ne odobravajo hitenja mladih romarjev in drdranja spevov in molitev v naglici. Večina menihov za zaključek obhoda potrebuje približno šest do sedem ur in pol.

image
Založba Ciceron Ajari Sakai Yusai, veteran dveh 1000-dnevnih maratonov

Po enournem obredu v glavni dvorani se menih umakne v svoje prostore, kjer se okopa in si pripravi preprost, toda visokokaloričen opoldanski obrok, sestavljen iz testenin, krompirja, tofuja, miso juhe in riža ali kruha. Nato ima uro časa za počitek in dnevne opravke. Ob treh popoldan je obred v templju. Drugi in zadnji obrok zaužije ob šestih popoldan, okoli osme ali devete ure pa gyoja običajno že počiva.

To je rutina, ki jo ponovi stokrat, dan za dnem, z izjemo 54 kilometrov dolgega maratona kirimawari skozi Kjoto. Na sporedu je med 65. in 75. dnevom tega obdobja, odvisno od tega, na kateri dan je gyoja začel svoj kaihogyo. 

Anketa

Ali ste po praznikih na dieti?

Sudoku