Bernarda Fink: Včasih se počutim kot galapaška želva

Darka Zvonar Predan, 9.12.2018
Shirley Suarez

Mezzosopranistka, komorna pevka, argentinska Slovenka, rojena v Buenos Airesu. Primožena koroška Slovenka. Intervju.

Kadar ne potuje po svetovnih odrih, živi v idiličnih Svečah v Rožu, kjer sta si s soprogom Zdravkom (Valentinom) Inzkom, avstrijskim diplomatom, trenutno visokim predstavnikom v BiH, iz starega skednja ob njegovi domačiji pri Pregleju ustvarila prelep dom. Mati dveh otrok, Simona, ki živi in dela na Dunaju, in Valentine, ki je svoj podedovani pevski talent usmerila v muzikal. Mezzosopranistka Bernarda Fink Inzko s častnim nazivom komorna pevka je vajena svetovnih odrov, vabil velikih dirigentov, nastopov z najboljšimi orkestri in najvišjih priznanj. "Čeprav velja za eno od vodilnih in najbolj iskanih mezzosopranistk na svetu, se ob njej ne moreš znebiti občutka, da ji je kar malo nerodno, ker je tako slavna," je o njej pred časom zapisal londonski Guardian. Res je neverjetno skromna, topla, iskrena. Takšna, da doma na avstrijskem Koroškem ne odreče niti prošnjam za nastop na kakšnem krajevnem odru ali pa se pri nedeljski maši v sveški farni cerkvi pomeša med domače cerkvene pevke. Minuli torek je z njo in s Slovenskim komornim orkestrom z Dunaja uživalo občinstvo v mariborski dvorani Union. Užitek je tudi pogovor z njo.

image
Shirley Suarez Mezzosopranistka Bernarda Fink Inzko s častnim nazivom komorna pevka je vajena svetovnih odrov, vabil velikih dirigentov, nastopov z najboljšimi orkestri in najvišjih priznanj.

Odkar sem obiskala vašo rodno Argentino, se zavedam razdalj med obema svetovoma, zato kapo dol pred vašim trdnim slovenstvom.

(Nasmeh.) "Hvala. Res je že fizična razdalja med Argentino in Slovenijo ogromna in to seveda pogojuje tudi vse drugo. Gre za tako različna svetova, da se včasih počutiš prav shizofreno."

V Argentino
Bernardin oče Božidar Fink je med drugo svetovno vojno po vrnitvi iz taborišča Gonars, kamor so ga internirali Italijani, od jeseni 1943 delal kot častnik v pravništvu slovenskega domobranstva v Ljubljani. Maja 1945 se je z domobranci umaknil na Koroško. V Vetrinju ga je huda griža čudežno rešila pred smrtjo, saj bi moral na enega zadnjih domobranskih transportov za Jugoslavijo. Kasneje se je pretihotapil čez mejo v Italijo, kjer je že bila v begunskem taborišču njegova zaročenka. Tam sta se poročila, tam se je rodil Bernardin najstarejši brat Andrej in shodil na ladji za Argentino, kamor so se tri generacije Finkovih, ki so hotele ostati skupaj, odpravile, ker je bila pripravljena sprejeti cele družine.

Vas, kadar nastopate v Sloveniji, prevevajo kakšni posebni občutki?

"Peti v Sloveniji pomeni zame peti doma, čeprav pravzaprav nikoli nisem živela v svoji matični domovini. Res sem preživela, ko je bil mož avstrijski veleposlanik v Sloveniji, nekaj časa v Ljubljani, vendar se takrat nisem počutila, kot da sem prišla v svoje mesto, saj sem bila tam kot veleposlanikova žena, poleg tega sem v tistem obdobju precej pela po svetu. Ampak če me povabi na nastop Slovenija, je to zame vedno nekaj posebnega, in nikoli ne bom pozabila svojega prvega nastopa v Ljubljani leta 1986."

V bistvu so zanj zaslužni koroški Slovenci, in to v času, ko ni še nihče slutil, da boste s poroko tudi vi postali koroška Slovenka?

"Res je. Ugledna koroška kulturna delavca dr. Janko Zerzer in dr. Reginald Vospernik sta leta 1986 med obiskom Slovencev v Buenos Airesu po naključju poslušala moj recital s klavirsko spremljavo v Slovenski hiši. Ko sta izvedela, da sem z eno nogo že v Švici, ker načrtujem evropsko kariero, me je dr. Zerzer povabil, da bi imela koncert v Celovcu, Ljubljani in Trstu. Že decembra 1986 sem tako prvič nastopila v teh treh mestih, kjer še nikoli prej nisem bila. Name je vse skupaj naredilo izjemno močan, nepozaben vtis."

Povsod, tudi v Ljubljani, ste bili kljub medijskemu poudarku, da ste hči političnih emigrantov, lepo sprejeti?

"Drži, nobenega negativnega naboja ni bilo, smo se pa čudili, da je bilo to sploh objavljeno. Res pa se je takrat politično prizorišče že tajalo, odpiralo, pripravljalo na politično pomlad."

image
Shirley Suarez Kadar ne potuje po svetovnih odrih, Bernarda Fink Inzko živi v idiličnih Svečah v Rožu, kjer sta si s soprogom Zdravkom (Valentinom) Inzkom, avstrijskim diplomatom, trenutno visokim predstavnikom v BiH, iz starega skednja ob njegovi domačiji pri Pregleju ustvarila prelep dom.

To je bil vaš prvi obisk Slovenije?

"Prvi nasploh. Takrat sem spoznala tudi svojo babico in druge sorodnike po materini strani. Kajti medtem ko je vsa očetova družina, Finkovi, po vojni odšla v Argentino, tako da sem imela eno babico in starega očeta v Buenos Airesu, so mamini starši, Kovačevi, s sinovi ostali v Ljubljani, tri hčerke, med njim moja dvajsetletna mati, ki je že bila zaročena z mojim očetom, pa so postale begunke, misleč, da se bodo kmalu vrnile. Kar seveda ni bilo mogoče in mama ni svojih staršev videla nikoli več, saj se je prvič vrnila v te kraje šele leta 1988, ko sta z očetom prišla na mojo poroko."

Vi pa ste leta 1986 v Ljubljani prvič videli njeno mamo, svojo babico?

"Babico, dva strica in sestrično. Starega očeta ni bilo več. Pred vojno je bil sodnik na osrednjem sodišču v Ljubljani, imel je sedem otrok, živeli so v veliki hiši z vrtom v središču Ljubljane. Ko so po vojni zidali klinični center, so jim hišo podrli, v zameno so dobili dve majhni stanovanji v Povšetovi, v tretjem nadstropju in brez dvigala. Starega očeta je izdalo srce, tako da ni dočakal starosti. Kot je ni njegov najstarejši sin, moj stric Janez, ki je bil umorjen ob koncu vojne, verjetno na Teharjah. Drugi, France, je bil duhovnik, jezuit, po pripovedovanju vseh, ki so ga poznali, izjemno dober človek; umrl je v hudi avtomobilski nesreči, ko se je v fičku vračal s tremi otroki z duhovnih vaj pri Postojni in se je vanj z mercedesom zaletel opit vladni funkcionar s tako hitrostjo, da so bili vsi v stričevem avtu na mestu mrtvi. Od štirih stricev sem tako spoznala le dva, Pavleta, ki je preživel mučenje v samici in prišel iz nje psihično poškodovan, in pa najmlajšega, Jožeta, ki mu tudi ni bilo lahko, saj je moral vsa družinska bremena vključno s skrbjo za starše prevzeti na svoja pleča."

Argentinski začetki
Kot vsi begunci so morali v Argentini tudi Bernardini starši začeti na novo: “Oče, briljanten pravnik z diplomo in vpisanim doktoratom, ki bi bil gotovo odličen sodnik, je bil najprej nočni portir v nekem depoju starega železa, potem so se vrstile druge zaposlitve, dokler ni dobil računovodske službe v veliki cementarni, kjer je svojega šefa, Italijana z juga, učil bilanc in formul, marsikatero je kot dober matematik kar sam iznašel. Šele malo pred upokojitvijo smo mu otroci dopovedali, naj vendar prosi za povišico plače, dobil je odgovor: Gospod Fink, na to smo že dolgo čakali.”

Kako pa so medtem živele v Argentini njegove tri sestre?

"Vsekakor polno življenje, čeprav jih je mučilo hudo domotožje. Veliko se je govorilo o domu in dom je bila seveda Slovenija. Starši so si v Argentini ustvarili pravo majhno Slovenijo, zato smo se otroci lahko naučili slovensko, tudi vse te lepe slovenske pesmi. Zmeraj znova opažam, koliko jih znamo, tudi takšnih, ki jih še tukaj ne poznajo. Čeprav je bil v službi samo oče, naša družina s šestimi otroki ni nikoli živela v pomanjkanju, je pa res, da so bili drugačni časi, otroci smo manj potrebovali, mama je bila odlična gospodinja, tudi tete, dve očetovi sestri in ena mamina, ki so bile samske, so pomagale, kaj zašile, stari oče Fink nam je naredil vozičke iz lesa, gugalnico na vrtu … Bilo je lepo."

Finkovi so bili menda izjemno nadarjena pevska družina?

"Tri očetove sestre, tercet Fink, so imele med vojno na ljubljanskem radiu enkrat tedensko svojo glasbeno oddajo. Žal se ti posnetki niso ohranili, ostalo je le nekaj malega, tako da si lahko predstavljamo, kako lepo so pele. V Argentini so prepevale naprej in to me je zelo zaznamovalo. Moj stric, pianist in skladatelj Alojzij Geržinič, mož tete Marije Fink, je tercet tudi spremljal in zanj pisal aranžmaje. Včasih se jim je pridružil tudi oče, kot solist pa pel Schumanna, Schuberta, to me je začaralo. Doma smo poslušali simfonično, orkestralno klasično glasbo; spominjam se velikega gramofona in dvanajst velikih črnih plošč z najbolj znanimi klasičnimi skladbami Musorgskega, Beethovna, Čajkovskega … Danes imamo na stotine zgoščenk, pa nobene ne poslušamo … Živo se spominjam tudi plošče, ki nam jo je podarila ena od tet: na eni strani Christa Ludwig in Brahmsova Rapsodija za alt, na drugi pa Brahmsov rekviem. To so bile reči, ki so me zaznamovale, mi dale osnovno podlago, da sem se potem nekoč sploh lahko odločila, da bom pela. Kajti kot najstnica si nikoli nisem mislila, da bom pevka."

Ste pa doma veliko peli, kot pač večina argentinskih otrok?

"Kot večina slovenskih otrok v Argentini. To je bilo čisto slovensko, v Argentini se namreč v družinah ne poje. Peli smo dvo-, tro-, štiriglasno. Petnajst let sem pela tudi v zboru Karantanija, ki ga je vodila teta Marija, poročena Geržinič. S svojim zvonkim sopranom in temperamentom bi bila Marija gotovo dobra operna pevka, to bi tudi morala postati, saj je bila sprejeta na ljubljanski konservatorij, in to ravno tisti dan, ko se je oče odločil, da vsi zapustijo Slovenijo. Ker se kot pevka ni mogla izživeti, je v Argentini ustanovila najprej dekliški, potem pa mešani pevski zbor."

Jok in nova veja
Sloviti dirigent Rene Jacobs, mojster za staro glasbo, vas je nekoč takole pohvalil: “Nihče ne zna med petjem tako lepo jokati kot ti.” V življenju pa se mi ne zdi, da bi radi jokali?

“Hvala Bogu, nič več, ko sem bila mlada, pa sem dolgo imela občutek krivice, da sem spodrezana, da so nam nekaj vzeli, da nisem poznala stricev, tet. Potem sem delala na tem in sem odkrila, da je to zgodba mojih staršev, jaz pa sem na družinskem drevesu nova veja, ki mora pognati in biti zdrava. Ko sem to spoznala, sem si rekla, sem Argentinka, rojena tu, ne v Sloveniji, in zdaj grem svojo pot. Takrat mi je začelo tudi petje bolj uspevati.”

Zmagovita povojna komunistična ideologija v domovini vaših staršev je učila, da živijo v Argentini sovražniki, ki vzgajajo svoje otroke v zagrenjenosti. Kako je bilo s tem v resnici?

"Vem, za režim v stari domovini smo bili izdajalci in še danes je to kdaj servirano ljudem, vendar nikakor nismo rasli v sovraštvu in zagrenjenosti. Seveda smo občutili odtrganost od domovine staršev, njihovo žalost, mamo sem večkrat videla jokati, ker je bila ločena od staršev in bratov, od svojega mesta, v katerem je zrasla, zdaj pa v njem ni bila več zaželena, kot veliko krivico je občutila nasilje, prelivanje krvi, ideološko spreminjanje mišljenja, ko je to, kar je bilo danes belo, jutri postalo črno. A kljub žalovanju za izgubljeno domovino smo rasli z občutkom svobode. Čeprav nismo bili premožni, smo dekleta hodila v zasebno nunsko šolo, k dominikankam, pogovarjali smo se lahko o čemerkoli, ne da bi nas kdo klical na zaslišanje, kot so klicali mojega strica v Ljubljani, če je kdaj pri pridigi rekel kaj, kar oblastem ni bilo všeč, čeprav ni bil noben politični agitator. Konec tedna smo hodili v slovenske kulturne domove, kjer se je igralo, pelo, s tem so starši začeli že v begunskih taboriščih, oče je tam učil celo latinščino, ki je bila njegov konjiček."

Poroka
“Štirinajstega avgusta 1988 je bilo v Svečah največje poročno slavje, ki ga je doživela naša vas kdajkoli. Pri Adamu se je zbralo okoli 200 svatov, med njimi takratni dunajski podžupan Erhard Busek, igrali so mdr. člani Dunajskih filharmonikov in Mozarteum orkestra, pela sta nevestin brat Marko in MoPZ Kočna. Kot predsednik domačega društva in član cerkvenega zbora pa sem nevesti položil na srce, naj pridno vadi, da jo bomo lahko sprejeli med cerkvene pevce.”
Iz hudomušno obarvanega, toplega slavnostnega nagovora Janka Zerzerja na podelitvi Tischlerjeve nagrade 2010 Bernardi Fink

Kdaj se je razmahnil vaš pevski talent?

"Ko sem že na univerzi študirala vzgojne vede, nas je prav teta Marija v želji, da bi bil njen zbor še boljši, nagovorila za obisk pri neki profesorici petja. Ta mi je dala zapeti operno arijo in nekaj starih baročnih arij za začetno urjenje glasu, zmešalo mi je glavo. Začela sem opažati, kako lepo je preizkušati svoj glas, slišati samo sebe. Name je delovalo naravnost terapevtsko, kajti bila sem iz velike družine, kjer so vsi peli, četrta med šestimi otroki, in počutila sem se kot siva miška, le del neke mase. Zdaj sem nenadoma začela pridobivati samozavest, spoznavati samo sebe, se odcepljati od družine. Odločila sem se, že 22-letna, za pevsko šolo gledališča Colon."

Staršem to najbrž ni bilo najbolj všeč?

"Zdelo se jim je malo sporno, a mi niso prepovedali. Bali so se, kar je razumljivo: pošteno vzgojeno dekle iz družine, kakršna je bila naša, pride v čisto nov svet, v razuzdano, bohemsko, umetniško življenje. Deloma je takšno, bohemsko, res bilo, kar me je tedaj seveda privlačilo, saj je bilo pri nas vse tako pridno, je pa res, da sem morala biti velikokrat zelo močna, da sem si rekla, to je moja pot, drugih pa drugačna, ni se mi treba pomešati z njimi, biti takšna kot oni. Tudi zdaj, ko poučujem druge, jim, ko me vprašajo, s kom se moraš družiti, kakšen moraš biti, da bolj uspeš, polagam na srce: ostani tak, kot si, drugačen kot drugi, samo tako boš res uspel. Seveda zahteva to, da ostaneš, kar si, včasih veliko korajže, celo herojske, ker si lahko deležen posmeha, grdih pogledov, nalepk o pobožnjakarstvu … Pri tem pa je družinska podlaga bistvena."

Ste pa na začetku imeli smolo, ker vas je profesorica silila med sopranistke?

"Kar tri leta so me imeli za sopran, zato nisem dobila prave tehnične usmeritve, kar se tiče registra in vaj. Imela sem prijeten glas, muzikaličnost, hitro sem se učila, a z glasom ni in ni šlo. Po treh letih sem bila kar malo obupana, ker bom spet morala nekaj pustiti, pred tem sem namreč, že v četrtem letniku, opustila študij vzgojnih ved na univerzi. Nekaj časa sem sicer študirala vzporedno oboje in še pela v tetinem zboru, a sem zaradi hude obremenitve skoraj zbolela, tako da sem se morala odločiti, da zapustim zbor, okrilje družine, in grem svojo pot. Iz tiste črne luknje me je potem rešil profesor, Argentinec judovsko-perzijskega izvora, ki mi je ponudil tri poletne mesece zastonjskih ur petja, prepričan, da sem mezzosopranistka in da mi lahko pomaga. Tisto poletje je bilo zame odrešilno, vsaj pet let sem potem študirala pri njem v pevski šoli gledališča Colon, priključila sem se tudi opernemu zboru in se tako preživljala. Bila je čudovita izkušnja."

Verjamem, saj tudi le bežnega obiskovalca ta operna hiša naravnost omami.

"Gledališče Colon je res edinstveno, takšne operne hiše na svetu ni, to priznavajo vsi. Že sama zgradba v starem italijanskem slogu je čudovita, z udobnimi ložami, kakršnih ne najdete ne v Parizu ne na Dunaju, in z velikanskim odrom, na katerem so peli največji operni pevci, ki so se, ko so včasih prihajali z ladjo na južnoameriško turnejo, vedno najprej ustavili na Kanarskih otokih, nato v gledališču Colon in na koncu na Kubi, zato imajo ti kraji takšno glasbeno tradicijo."

Rada povem povsod, da sem Slovenka, in Slovenija je povsod deležna pohval, kako lepa je. Želim si le, da bi se sami bolj zavedali tega dobrega in lepega, da bi bili bolj samozavestni in da bi bolj skupaj držali

Sami ste odpotovali v nasprotno smer, iz Argentine v Evropo. Samo zaradi pevske kariere?

"Ne. V Evropo me je vleklo, ker sem se počutila Evropejka. Na ta skok sem se pripravljala kar nekaj časa, ko sem odšla, sem imela že 30 let. Izbrala sem Švico, ker so imeli v Buenos Airesu ustanovo, ki se je zelo zavzemala za mlade in prirejala mojstrske tečaje z velikimi imeni, takrat pretežno Švicarji, kot sta tenorist Ernst Haefliger in baritonist Philippe Huttenlocher, ki je pri nas dvakrat vodil mojstrski tečaj za Bachove arije in oratorije, in z ustanoviteljem stuttgartske Bachove akademije, Nemcem Helmuthom Rillingom. V Bacha sem se zaljubila in se zaradi njega začela učiti nemščino na Goethejevem institutu. Bach, samospevi, nemško romantika, Mahler, to sem prepoznala kot svoj repertoar. Večkrat je prišel v Argentino dirigirat tudi Michel Corboz, ustanovitelj znamenitega lozanskega vokalnega ansambla, pri njem sem opravila avdicijo, in ko je slišal, da imam za oktober že letalsko karto za Evropo - v bližini Ženeve sem imela prijateljico, ki me je povabila, naj nekaj mesecev živim pri njej –, mi je ponudil, ker še ni imel altistke za novembrski Bachov Božični oratorij v Rimu, ta nastop. Tako sem, srečnica, ob prihodu v Evropo imela v žepu že pogodbo za prvi koncert. Sploh imam občutek, da me je ves čas, tudi v najhujši temi, spremljala neka lučka."

Kljub žalovanju za izgubljeno domovino smo rasli z občutkom svobode

Operne produkcije je v vaši bleščeči pevski karieri še najmanj. Kako to?

"Že kot študentka sem imela srčno željo, da bi bilo moje težišče v simfoničnem repertoarju, v samospevu in oratoriju. Po značaju sem bolj zaprta, boječa, introvertirana, ne sodim med tiste, ki pod reflektorji strašansko uživajo in ne morejo brez javne pozornosti. Za opero moraš biti bolj ekstrovertiran, imeti moraš nekaj histrioničnega, da uživaš, ko si na odru. Moj brat Marko to premore, on ni boječ, sama pa imam rada intimne zasedbe, zato komorna glasba, zato Bach, zato recital, pri katerem sem sama s pianistom."

image
Shirley Suarez Mezzosopranistka Bernarda Fink Inzko je pred kratkim nastopila s Slovenskim komornim orkestrom z Dunaja v mariborski dvorani Union.

Z Evropo vas je še posebej tesno zvezala poroka s koroškim Slovencem, avstrijskim diplomatom Zdravkom Inzkom. Zgodba o tem, kako sta se našla, se mi zdi naravnost filmska.

"Vsekakor je povezana s tistim mojim prvim koncertom za Slovence decembra 1986, na katerega je prišla tudi Zdravkova mama Marija Inzko, ne da bi katera od naju slutila, da bo postala moja tašča. Zapomnila sem si jo, ker se mi je predstavila kot sošolka moje tete Marije, zborovodkinje, šest let sta v Ljubljani sedeli v istem razredu. Ko so v celovškem slovenskem časopisu Naš tednik ob poročilu o koncertu objavili še intervju z menoj, ga je v New Yorku, kjer je takrat služboval, prebral tudi Zdravko Inzko, s katerim se takrat seveda nisva poznala. Napisal mi je pismo, ker pa ni imel mojega naslova, je njegova mama, ki si je dopisovala z mojo teto, s svojo nekdanjo sošolko, sinovo pisemce poslala njej, ona pa ga je izročila meni. Kakšna dva meseca sem odlašala z odgovorom, potem mi je oče prišepnil: Na tisto pismo pa le odgovori. Kaj vem, morda je kaj slutil ali pa ga je skrbelo, da je hči, ki jih ima že čez trideset, še neporočena. (Smeh.) Po mojem odgovoru je takoj prišlo drugo pismo, sledila so nova in nova, po mnogih pismih in telefonijadah, interneta seveda še ni bilo, sva se prvič srečala v Salzburgu. Leto kasneje sva se v njegovih Svečah poročila."

Se spomnite, kaj je bilo tako všeč vašem možu v tistem intervjuju? Ste govorili tudi o vrednotah?

"Seveda. Da sem ostala to, kar sem, da je, če kakšno nedeljo nastopam in ni časa za cerkev, moja soba tudi moja cerkev, da se iz težkih stvari človek največ nauči in najbolj dozoreva …"

Vedno poudarjate pomen treh ključnih vrednot, krščanstva, narodnosti in glasbe. Za vas so enakovredne, vendar vero še posebej izpostavljate, z njo si pomagate tudi pred vsakim nastopom.

"Vera je prva, saj vse vključuje in poravnava. Pred vsakim nastopom se zahvalim Bogu, da smem to, kar sem dobila, deliti z drugimi, saj čedalje bolj odkrivam, koliko sem prejela in še prejemam. Preden stopim na oder, se sprašujem, ali bo moja malenkost zmogla ljudem v dvorani, včasih tisočem, ki so drago plačali karte, vliti občutek, da niso prišli zaman. Pa si rečem, saj nisem sama, jaz bom že dala od sebe vse, kar zmorem; pripravim svoje padalo, pregledam, ali je vse na svojem mestu, nato se spustim in nosi me božji dih. Takrat sem del narave in plavam kot ptič na nebu."

Ste se že pred poroko odločili, da bodo moževe rodne koroške Sveče vaš novi dom?

"Takrat ni bilo nič jasno. Ker je bil v diplomatski službi, sem vedela, da se bo treba seliti. Sama sem tako in tako živela kot ciganka, brez lastnega gnezda, Švica ni bila moj dom. Najprej sva bila v New Yorku, nato na Dunaju, prva postaja nove družinice pa je bila Praga, kamor sva se, ko je mož tam nastopil službo kulturnega atašeja, odselila skupaj z najinim prvorojencem, šestmesečnim Simonom, potem sem rodila še Valentino. Imela sem veliko srečo, da sem v Pragi našla varuško Milado, sestrsko dušo, Čehinjo, ki je bila potem z nami celih 15 let. Po Pragi je dobil mož službo veleposlanika v Sarajevu. Že prej je bil nekaj mesecev opazovalec v Sandžaku; ko je padla tista strašna bomba na sarajevsko tržnico in povzročila pokol, se je odločil, da se bo potegoval za to mesto. Tik po koncu tiste strašne vojne je v razbitem, zbombardiranem Sarajevu odprl avstrijsko veleposlaništvo, sama pa sem se z otrokoma preselila na moževo domačijo v Svečah. Stara Preglejeva hiška je bila sicer obnovljena, ampak vseeno je bil preskok iz Prage v Sveče velik. Ni bilo enostavno, sploh ko sem morala na koncerte po svetu, varuška Milada pa zato iz Prage prek Dunaja k nam v Sveče. Ampak, kakor je bilo težko, je bil tudi dobro, saj sta otroka razvila odnos do rodnega kraja svojega očeta, tako da imata nekje korenine, če jih že jaz nimam nikjer. Vmes smo šli spet na Dunaj, ko pa je postal mož veleposlanik v Ljubljani, sta otroka svoje koroške korenine znova obnovila, ker sta v tem času hodila v slovensko gimnazijo v Celovcu. To me veseli, poznam namreč precej diplomatskih družin, ki se nikjer ne počutijo doma. Danes mi Sveče popolnoma ustrezajo, premaknila bi jih le malo bliže Dunaju, da bi bilo do tja samo kakšnih 120 kilometrov in ne 300."

Koroški Slovenec ima predvsem svojo identiteto, čuti se Slovenca, toda ne kot brat tistega čez mejo, ampak bolj kot bratranec

V Argentino, kjer so ostali vaši starši in drugi sorodniki, ste se vseeno vračali, po očetovi smrti pred petimi leti predvsem zaradi mame, ki je že krepko čez 90.

"Po moji poroki smo očeta in mamo vsak leto vabili k nam, tukaj sta doživela tudi slovensko osamosvojitev in bila presrečna. Zadnjih 15 let, ko je postala pot za njiju preutrudljiva, smo začeli pogosteje mi odhajati čez morje. Pred kakšnimi tremi tedni pa se je tudi mama za stalno vrnila v Slovenijo. Hvala bogu, da je preživela mukotrpno potovanje čez ocean. Ne govori več veliko, a vsi spomini iz mladih let so se prebudili, ko jo je moj brat iz novega doma za starejše ob trnovski cerkvi popeljal na vozičku do središča Ljubljane. Včeraj sem jo obiskala in slišala, kako je, ko jo je neka gospa spraševala, ali ni v Argentini lepše, čisto tiho zamrmrala: Jaz sem prišla sem umret. Mislim, da se vsega zaveda in da je zadovoljna, da je prišla domov. Sploh ker smo ob njej njeni otroci, vedno več nas živi tukaj, kmalu bo v Argentini ostala samo še ena sestra."

Se še počutite Argentinka?

"Argentinka in Slovenka, absolutno oboje. Zadnja leta se v Buenos Airesu zelo rada udeležim srečanja nekdanjih maturantk, ki smo končale šolo pri dominikankah. Uživam v spominih; ko si mlad, te življenje samo poriva naprej, zdaj pa se počasi vračam v preteklost in se čudim, kaj vse človek preživi. Včasih se že počutim kot galapaška želva." (Smeh.)

Kako gledate na Slovenijo?

"Zdaj ko je mama tukaj, dobiva zame Slovenija še novo težo."

Vas pri nas kaj moti?

"S Slovenijo je kot s tvojo mamo, ki je, kakršnakoli že, majhna ali velika, temna ali svetla, zate vedno lepa. Nihče ni popoln. Kozarec lahko vidite na pol poln ali na pol prazen in menim, da je slovenski več kot do polovice poln. Rada povem povsod, da sem Slovenka, in Slovenija je povsod deležna pohval, kako lepa je. Želim si le, da bi se sami bolj zavedali tega dobrega in lepega, da bi bili bolj samozavestni in da bi bolj skupaj držali."

To pa nam ne gre najbolje od rok?

"Na splošno se zdaj povsod dogaja polarizacija skrajnosti, ne samo v Sloveniji. Politika bi se morala zavedati, da je njen namen ta, da gre ljudem dobro, ne pa da gleda vsak samo na svojo barvo, svojo stranko."

Se počutite tudi koroška Slovenka?

"Seveda. Vesela sem, da živim med tako prijaznimi ljudmi in sredi tako čudovite narave."

Politika bi se morala zavedati, da je njen namen ta, da gre ljudem dobro, ne pa da gleda vsak samo na svojo barvo, svojo stranko

Kakšen je odnos koroških Slovencev do Slovenije? So navezani nanjo?

"Deloma so, deloma pa opažam, da ima koroški Slovenec predvsem svojo identiteto, čuti se Slovenca, toda ne kot brat tistega čez mejo, ampak bolj kot bratranec."

Kako pa sami shajate z vsemi temi svojimi identitetami?

"Včasih je res naporno, kajti vsaka identiteta ima tudi svojo problematiko, in ko se te pomešajo med seboj, nosiš določeno težo. Toda saj zato smo na svetu, da drug drugemu nosimo težo, mar ne?! Naša pot je sestavljena iz korakov, samo korak za korakom prideš do cilja. Večkrat kak korak spremljajo ovire in kritike, ampak sama se držim Don Kihotovih tolažilnih besed, ko se mu je Sančo Pansa pritoževal, da psi lajajo na njuna konja: To, da psi lajajo, je znak, da jezdiva."

Anketa

Že veste, kje boste preživeli prvomajske praznike?

Sudoku