Skoraj vsako leto zapišemo v program pohodov tudi en pohod na Pokljuko, enkrat v pomladanskem, drugič v jesenskem času. Vsakokrat pa nas očarajo mogočni smrekovi sestoji, idilične planine, malo više pa zlato obarvani macesni  in prostranstva ter razgledi, če se dvignemo preko  2000 m n. v.

Ker je bil lep, prijetno topel jesenski dan, smo vrhniški planinci upokojenci preplavili Pokljuko in jo zaužili v vsej njeni lepoti. Na glavni cesti so še vedno usmerjale promet krave, ki tako ljubko popestrijo planoto.Čeprav so se z višjih planin že umaknile v dolino, jih je v okolici Praprotnice še kar nekaj.

To pot smo se že na Mrzlem studencu razdelili v dve skupini, ki sta različno začeli svoj pohod, glede na želje in možnosti hoje. Prva, množičnejša skupina je krenila za Jožetom od Šport hotela proti planini Lipanca z možnostjo na Lipanski vrh, druga  s Sonjo pa od spomenika na Lipanco, nato preko Mrežc na Debeli vrh do Kačjega roba pod Viševnikom, nato preko  Plesišča na Rudno polje.

To je izredno razgledna in ne preveč zahtevna pot, ki vsakega pohodnika nagradi s prečudovitimi razgledi na Triglavsko pogorje in v dolino Krme. Lipanca pa je čarobna s svojo prijazno kočo, od koder se ti prav nikamor ne mudi. Zato se je prva skupina odločila, da Lipanski vrh prihrani za naslednjič, da bo razlog več za ponovni obisk Pokljuke, zdaj pa je čas za jesenske užitke.

Vsi smo uživali v čudovitih razgledih in dobrih pogojih za hojo, saj ni bilo vroče. Nato smo se zbrali in gasili žejo pri Jurčku in ugotavljali, kako lep dan smo imeli.

Tekst: Elica  Brelih
Foto: Vlado Nikolić, Janez Cerk