Kraljica slovenskih src
Ko je bila mlajša, ji je trener ob neki priložnosti dejal, da nima preveč posrečenega značaja za tekačico. Najbrž se Petra Majdič ni spomnila teh njegovih besed, ko je stala na olimpijskem odru in sprejemala svojo, z diamanti posuto medaljo.

Prav v teh trenutkih, ko je z muko stala vzravnano, s težavo premagovala bolečino v prsih in se bojevala s strahotno utrujenostjo, je Petra pokazala lastnosti, zaradi katerih je trener takrat dejal, da nima nikakršnih možnosti v krutem, napornem in neusmiljenem teku na smučeh – pokazala je pretanjeno žensko dušo, neposrednost, odprtost in ranljivost. Pa tudi solzo. V najbolj ganljivem trenutku ji je po desnem licu spolzela solza in raznežila vso Slovenijo. Mnogi med nami so pred prizorom na televizijskih zaslonih zajokali. Petra Majdič je v tem trenutku – morda pa se je to zgodilo že prej – zasedla prestol slovenske kraljice ljudskih src.

V trenutku, ko je Petra Majdič s poledenele in nezaščitene proge padla v jarek, je onemela vsa Slovenija. Mešani občutki žalosti, jeze in strahu za njeno zdravje so nas mučili, vse dokler se ni Petra – na katere obrazu je bilo videti, da s težavo premaguje bolečino – že sekundo pozneje vrnila na progo. Takrat nismo vedeli, da se ni pritoževala, da ni tarnala, temveč je svoji ekipi vztrajno dopovedovala eno in isto: »Želim si štartati! Ne grem v rešilca. Hočem štartati!«

To je bila tista prava Petra Majdič. Če zavoha uspeh, ne popusti. Takšno jo poznajo le njeni najbližji in njena ekipa. Petra Majdič je trmasta kozoroginja.

Izpolnitvi želje, ki v Petri tli dolgih dvajset let, velike želje, da na vrhuncu forme in tekaške zrelosti na olimpijskih stezah pokaže, kaj zna in kaj zmore, se ni hotela odreči za nobeno ceno. Ni hotela ostati brez (verjetno) zadnje priložnosti, da osvoji olimpijsko medaljo. In je stisnila zobe, smo takrat mislili. No, zdaj vemo, kako resna je bila Petrina poškodba, in zato jo imamo na sumu, da je s svojim robotsko ubogljivim telesom in možgani, v katerih se je razvila izjemna športna in zmagovalna miselnost, sklenila hudičev dogovor in pred zdravniki prikrila resnico o poškodbi, da bi lahko izpeljala čudež.

»Ja, čudeži se dogajajo. Verjemite v čudeže,« nam je zabičala v kamero, ko je dobila medaljo. Šele nato se je končno predala v roke zdravnikov in ti so ugotovili, da ima štiri zlomljena rebra in predrto pljučno krilo.
To je bila le ena od tistih modrih izjav, ki nam jih podarja gostobesedna in inteligentna Petra. »Ljudem želim povedati, osvojite vesolje!« je še ena takšnih misli.

Vse kaže, da se je Petra poleg vsega, kar je naredila za Slovence, odločila, da bo prevzgojila svoj narod. Da bo ljudi z lastnim zgledom prepričala, da je vredno sanjati, si prizadevati, stremeti k svojim ciljem, garati za svoje sanje, verjeti vase in biti odprt, zgovoren in sproščen ter vedno povedati, kar misliš in kar čutiš.

Živi svoje sanje
Začela je kot deklica s kmetije. »Imela sem veliko oči in velike sanje. Nič več. Zdaj te sanje živim. Ljudi prepričujem in jim dokazujem, da ni meja.«

Petra ni bila nikoli mrkega obraza. Zaradi svojega trdega dela in športnih skrbi ni nikoli postala neprijazna in nedostopna. Vedno je zmogla dovolj dobre volje, da nam je razložila, kaj se dogaja na stezi in okoli nje, kako napreduje njena tekaška strategija ... Nikoli ni skrivala čustev. Šele zadnje leto se je malce zaščitila pred vdori medijev, tako da je najela predstavnika za stike z javnostjo.

Petrin sončni značaj ni s tem ničesar izgubil, pravzaprav se je zgodilo prav nasprotno. Lahko bi rekli, da je zasijal v še lepši luči, in to od takrat, ko sta se združila njen talent in prav tako sončni značaj njenega trenerja, Slovaka Ivana Hudača. S svojo humano taktiko je razširil Petrina športna obzorja, čez meje mogočega je poletela v nebo, lepota teka na smučeh pa nas je kljub vsej krutosti, ki jo s seboj prinaša ta profesionalni šport, vedno bolj osvajala.

Petra je postajala čedalje boljša športnica. V okrilju ekipe, ki je dihala v usklajenem ritmu, Petri ni bilo treba postati stroj na smučeh, da bi dosegala uspehe, ki jih je začela vztrajno nizati enega za drugim. Tudi takrat, kadar so to njeni svetovalci od nje zahtevali, jim tega ni dovolila. Ni postala stroj, čeprav je tudi sama priznala, da živi življenje, ki bi ga težko poimenovali normalno – že skoraj 20 let se razdaja za smučarki tek in živi v ritmu, ki je v celoti podrejen temu športu. In pri tem sploh ne omenjamo vseh naporov, ki jim je izpostavljena na treningih in tekmovanjih, na katerih vedno porabi še zadnji atom moči in prav nič ne prizanaša svojemu telesu. Do sebe je skrajno zahtevna. Laiki si težko predstavljamo, kako naporni so vsi ti treningi in priprave. Telo se mora po takšnih naporih vedno opomoči, zato mora Petra vsak prost trenutek izkoristiti za počitek. Zanjo ni časa za užitke – še za majhne ne, kaj šele za velike. Vsa ta leta skorajda ni imela resnejšega premora ali pravih počitnic. Vedno samo trening na vso moč, v petek in svetek, med prazniki in na lastni rojstni dan, celo takrat, kadar so jo mučile bolečine, pa tudi kadar je bila žalostna. Ali osamljena.

Predvsem ženska
A ne pozabite, Petra je samo ženska. Ženska z občutljivo dušo. Tudi njeno srce, ki sicer stoično prenaša vse nečloveške napore in ki zna utripati v ubijalskem ritmu, je trpelo zaradi ljubezni. Redki vedo, da je Petra vse svoje največje uspehe prejokala. To je bilo v času, ko je njena dolgoletna partnerska zveza umirala pod strašnimi pritiski in obveznostmi profesionalnega športa. Takrat je sebi neštetokrat dopovedovala, da mora za uspeh hoditi po poti, ki je samo njena. Ta pot pa je od nje zahtevala, da konča zvezo.

Petrina pot se zdi danes pod krono olimpijskega uspeha posuta z diamanti. A njeno življenje vrhunske športnice nikakor ne krojijo samo zvezdni trenutki. Mnogi se ne zavedajo, da je takrat, ko se je odločila za enega najtežjih športov, pravzaprav izbrala življenje, polno odrekanja. Seveda pa se za to pot ne bi odločila, če ne bi imela izredno močnega značaja. Poleg tega da je garačka, kakšne so redke celo v svetu vrhunskega športa, je usodnega pomena tudi njen odnos do same sebe. Petra je glede tega neizprosna in pri njej ne gre nikoli v nič niti en sam dan. Za vsak dan ima načrt in cilj, ki ga hoče doseči. S takšno samodisciplino se ponašajo le redki športniki, pravita njen prejšnji in njen sedanji trener, dva človeka, ki jo po tej plati zagotovo najbolje poznata.
Druga sijajna vrlina Petre Majdič je ta, da se njeno telo in volja zelo hitro opomoreta. Tudi kadar je na tleh, kadar se zdi, da bi lahko obupala, se vedno znova postavi na noge. Sicer pa smo se lahko o tem prepričali tudi na letošnjih olimpijskih igrah.

Govorice o ljubezni zanika
Čeprav je vedno dajala vtis srečnega človeka in športnice, ki ji zlata vredna odločnost in nepopustljivost ne dopuščata trenutkov, v katerih bi lahko bila samo ženska, Petra ni skrivala tega, da je na tej svoji poti do uresničitve sanj obsojena na bolečo samoto in odrekanja. Trdi pa, da zanjo ta odrekanja niso grenka, saj jih sprejema v imenu ljubezni do teka na smučeh in dosežkov, ki pomenijo njen olimp.

Kot trdi, je letos končno našla svoj notranji mir in ravnovesje ter doživela nekaj velikih življenjskih sprememb. Pravi, da se je na novo rodila in si postavila drugačne prioritete. Med vrsticami teh trditev smo želeli prebrati, da je našla tudi ljubezen, a je takšna razmišljanja v kali zatrla. Prvič se je skorajda ogorčeno uprla namigom, da ji tisti, ki takrat, kadar ona teče na smučeh, teče ob njej, kriči in jo spodbuja ter ne vidi nič drugega kot njo, stoji ob strani tudi v zasebnem življenju. Dejala je, da ne želi odgovarjati na nesramna namigovanja o zvezi s trenerjem Hudačem. »Samo dve uri na dan imam za svoje zasebno življenje in ne bom ga razgaljala v javnosti,« je dejala.

Čeprav je od nekdaj govorila, da jo tek popolnoma osrečuje in da ji adrenalin, ki ji ga prinaša takšna predanost športu, podarja občutke radosti, je Petra vedno znova poudarjala tudi to, da se želi pravočasno odtrgati od profesionalnega športa in imeti zasebno življenje. Upamo, da teh svojih besed ni pozabila in da je sprejela nauk, ki ga je v svoji trenerski filozofiji s seboj prinesel trener Hudač: »Tek je le del življenja!« Predvsem zato, ker so Petrina leta v resnici najboljša leta za uspeh v tekaškem športu, hkrati pa so to tudi najboljša leta za začetek družinskega življenja, ki je, kot pravi Petra, njena največja želja. Že od nekdaj pa je tudi govorila, da si ne predstavlja, da bi imela otroke, hkrati pa bi se še naprej ukvarjala z vrhunskim športom.
Je torej po olimpijskem uspehu napočil čas za razmislek, oddih in zasebno življenje?

Konec dober, vse dobro
Letošnja sezona se je za Petro Majdič končala. Malo je manjkalo, da bi bila velika poraženka, vendar pa je Petra vzela usodo v svoje roke in postala velika zmagovalka. Bron je spremenila v suho zlato, posuto z diamanti. Dvakrat je že bila blizu olimpijske medalje in zagotovo bi bilo zanjo hudo razočaranje, če bi se ji izmuznila tudi letos, ko je očitno na vrhuncu svojih moči. V tretje ji je torej uspelo.

Če odmislimo vse slabe plati tega dogodka in bolečine, je zdaj pred Petro čas za počitek, regeneracijo telesa in razvajanje v domačem okolju. Čas za kakšen jabolčni zavitek, mlečni riž, štruklje, ki jih ima tako rada. Več kot to si Petra, ki ob vzglavju bolniške postelje občuduje olimpijsko kolajno, tudi ne želi.