Sedaj me ni več strah ničesar
Slovenka leta 2010 in naša najboljša tekačica na smučeh vseh časov Petra Majdič je resnično navdihujoča ženska. Ko smo se med njenimi številnimi obveznosti z njo dogovarjali za intervju ob slovesu od tega naziva, nas je hvaležna in dobre volje povabila na svoj drugi dom – na Roglo.
Z njo smo preživeli čudovit dan in se od nje nalezli neverjetnega optimizma in pozitivnega pogleda na vse, kar se dogaja okrog nas. Ne, Petra se še zdaleč ni umirila, kot je na koncu vrhunske športne kariere napovedovala. Še vedno ni za štedilnikom in tudi zavitka za otroke še ne peče. Naporne treninge in tekme so zamenjale poslovne obveznosti, sestanki in študij, a med vsem tem si kljub vsemu lahko privošči tudi čisti mir in užitek.
Ob snidenju je žarela od sreče, ker da lahko »obveznosti« do medijev opravi kar na tekaških smučeh. »Ljubezen do teka na smučeh me ni minila in prav zaradi nje sem toliko časa vztrajala v tem napornem in garaškem tekmovalnem športu. Zame je današnji dan poezija! Ob intervjuju za Jano in snemanju oddaje o teku na smučeh lahko še odtečem nekaj kilometrov. To je čudovito, saj je rekreativni tek na smučeh čisti užitek. Kadar greš globoko v gozd in doživiš to pohorsko tišino, te mine ves stres. Počutim se kot majhen otrok,« je zagotavljala vsa srečna.
Petra, kako se počutite ob slovesu od naslova Slovenka leta? Kakšno je bilo za vas to obdobje?
To obdobje je bilo res noro lepo. Rečem lahko, da sem naravnost z razglasitve odšla v novo življenje. Zagotovo je bilo to priznanje povsem drugačno od vseh, ki sem jih prejela. Resnično veliko mi je pomenilo, da sem Slovenka leta, predvsem to, da so bralke in bralci v meni prepoznali žensko in mojo ženstvenost, ne samo uspešno športnico. Naslov Slovenka leta se mi zdi največje priznanje v Sloveniji.
V tem obdobju ste se tudi poslovili od vrhunskega športa in napovedali velike spremembe, med drugim, da boste čez nekaj let pekli zavitek za svoje tri otroke. Koliko blizu ste napovedim?
Ravno to je tisto. Pravkar ugotavljam, da živim precej podobno življenje kot prej, samo da sem tekmovanja zamenjala za drugo, tudi »hudo« kariero, ki morda ni to, kar sem si želela. Morala se bom malo bolj umiriti in uravnovesiti vse skupaj. Postaviti si moram neke okvire in biti bolj sistematična. Še vedno ne znam reči ne in še vedno nisem bila na dopustu, kakršnega sem si takrat, ko sem še tekmovala, tako zelo želela. Res pa je, da zdaj, ko sem še vedno na vseh koncih in krajih, pridejo dnevi, kot je današnji, ki so toliko lažji in lepši.
Povejte čisto iskreno, vam je kdaj žal, da niste več v vrhunskem športu?
Haha, čisto iskreno – prišla sem z novoletne tekaške turneje v Val di Fiemme in tam so me vsi zelo lepo sprejeli. Hodili so k meni in mi govorili, naj se vrnem. V tistem trenutku sem res malo pomislila, da mogoče ne bi bilo slabo, če bi še malo tekmovala. A že naslednji trenutek sem se spomnila, da je enkrat treba nehati. Tega ne morem večno početi, in tudi če bi se zdaj vrnila, bi mi bilo čez dve leti še teže. Treba se je samo odločiti, poleg tega ljudje nismo nadarjeni samo za nekaj.
Vaš nadarjenost je nedvomno tudi to, da ste vedno nasmejani, dobre volje in polni optimizma. Kako vam to uspeva?
To sem podedovala od mame. Vsi, ki jo poznajo, pravijo da sem po tej plati njena kopija. To sem dosegla tudi s športom. Tolikokrat sem bila razočarana, tolikokrat me je bolelo, tolikokrat je bilo vse slabo in brezizhodno, pa se je čez noč vse obrnilo. S športom sem se naučila, da je življenje pač takšno, in s športom je rasel moj optimizem. Sedaj me ni več strah ničesar, sploh pa ne nepomembnih stvari.
Vendar vsi nimajo takšnih genov in tudi niso vsi športniki. Kako naj bomo boljše volje, bolj nasmejani, srečnejši? Kakšen recept za optimizem bi predpisali Slovenkam in Slovencem?
Kadar imamo krizo, radi mislimo, da bo kar nekdo prišel in nam pomagal. Nihče ne bo prišel, sami moramo to narediti in se potruditi. Kriza ne traja večno in sami jo moramo obrniti. Tako je pri športu in tako je v življenju. Bolj ko se fizično izmučiš, boljše volje si in več optimizma je v tebi. Tega ne more verjeti nihče, ki tega ne naredi.
Včasih pridem od kod popolnoma izmučena in razmišljam, ali naj grem na tek ali naj se raje počim na kavč. Seveda se prisilim, da grem na tek. In res pomaga. Najprej mislim, da bom umrla od vsega hudega, potem pa vse vidim v lepih barvah. Vsi v sebi nosimo zelo veliko stresa, ki je samo nekakšna kepa, ki jo je treba nekako spraviti ven, jo predihati.
Tekst: TINA HORVAT, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ
Bodite obveščeni, naročite se na e-novice: tukaj.
