Izlet Tolminske Ravne - Tolminski Migovec - planina Razor
Četrtek, 2. julij 2009. V oblačno deževnem zgodnjem jutru smo se odpravljali na naš četrtkov izlet. Trije kombiji so hiteli po Poljanski dolini in pri Trebiji zavili na Cerkno, ki je bilo zavito v meglo.
Toda bolj ko smo se bližali Posočju, bolj obetaven je bil dan.
Ozka pot, ki so jo kombiji z veščimi vozniki zmogli, nas je pripeljala na 924 m visoke Tolminske Ravne. In od tod je segel pogled na našo današnjo izbrano goro, na Tolminski Migovec.
Mimo mogočne češnje in zorečih travnikov smo se podali navzgor. Prijetna položna pot nas je vodila do planine Kal, od koder nas je vabil Migovec. Kratka malica in že smo odločno krenili vrhu nasproti.
Ob poteh pa nas je pozdravljalo cvetje, ki je krasilo skale in jim mehčalo kamnito trdoto. Modri lan se je izmenjaval s sviščem, ob poti je zacvetel zapozneli alpski srobot, sonce se je ujelo v sončeca , grint in rumeno milje, rožni koren je v velikih šopih tik pred razcvetom, sleč in slečnik sta dajala skalam rožnat nadih, nageljni ob poti so dehteli.
In tako smo med cvetjem in kamenjem dosegli 1881 visoki vrh in odprl se je razgled od Matajurja do Krna pa tja do Bogatina. Pogled, ki ga shraniš vase.
Grozeči ples oblakov in grmenje so opozarjali, da bo treba hitro v dolino. Z urnim korakom dosežemo koče na planini Kal in v eni od njih prevedrimo nevihto.
Čez dobro uro naliv pojenja in na našo pot k planini Razor posije sonce. Tudi danes nas ni izdalo. Sonce vedno posije na pot vztrajnim in upornim. Znova hodimo med cvetjem in občudujemo gore nad nami. Po počitku na planini Razor se spustimo nazaj na Tolminske Ravne.
Ko se peljemo nazaj, in še gledam na mogočne gore, se mi prikrade misel, da so ljudje odraz pokrajine v kateri živijo. Mogočne gore so dale Tolmincem ponos in upornost, ki je znana od tolminskega kmečkega upora pa vse do druge svetovne vojne, ko je bilo v Tolminu eno od središč protifašistične dejavnosti.
Ponosni in uporni se niso dali pokoriti nikomur, tako kot se ne dajo pokoriti gore. Da, zagotovo bo nekaj na tem!
Tekst in fotografije: Mira KOFLER
