Domačnost in izginotje gorenjskega naglja
Gorenjski in drugi viseči nageljni so nekoč – poleg visokih enostavnih sort pelargonij in bršljank – najpogosteje krasili kmečke hiše. Najlepše so uspevali na jutranjem ali pozno popoldanskem soncu.
Na sončna mesta pa jih niso veliko postavljali, ker jih je bilo potrebno preveč zalivati, za ta opravila pa na kmetih ni bilo časa na pretek.
Občasno so jih zalivali s kurjaki (kurjim gnojem), prav tako tudi s stoječo vodo v zdrobljenih jajčnih lupinah.
Zadnji v hišo in prvi na plan
Nageljni so bile zadnje rastline, ki smo jih po že močnih slanah spravili na prezimovanje. Pozimi so večinoma mirovali. Postavili smo jih v sobe, stran od oken – sicer včasih niti ni bilo centralne kurjave –, kjer so se nageljni počutili zelo dobro. Zalivali smo jih občasno, spomladi pa so bili prav nageljni prvi, ki smo jih postavili na prosto, in sicer običajno že v drugi polovici marca.
Tudi morebitni poznejši mraz jim ni prav nič škodil. Čeprav so se čez zimo zaradi pomanjkanja svetlobe nekoliko pretegnili, so svoj videz dokaj hitro popravili. Potrgali smo suhe liste in rastline vsako drugo leto presadili, vmes pa smo jim dodajali že omenjeni kurji gnoj (ne veliko).
Nageljni – razen občasnih plesni v zelo mokrih poletjih – niso kazali nobenih znakov drugih bolezni. Res pa je, da je rastlina ob prekomernem zalivanju ovenela in usahnila, saj so ji odgnile korenine.
Razmnoževanje ni preprosto
Razmnoževanje nageljnov je bilo že nekoliko zahtevnejše opravilo. Spomladi, ko so se ob prenosu posamezne veje odlomile, se je rastlina zelo težko ukoreninila. Poganjki so bili zaradi zimskega mirovanja zastarani, tisti, ki so že odgnali, pa premladi, zato ni bilo veliko uspeha. Povsem drugače je bilo v drugi polovici julija in avgusta, ko smo nageljne podtikali kar v vrt. V delno senčnem kotu, kjer so imeli prostor, so se dobro ukoreninili.
Potrebno je bilo le odrezati del, ki ni imel cvetnih nastavkov ali prevelikih listov in je imel na bazi še kanček lanskoletnega dela vejice. Običajno smo jemali tiste iz notranjosti rastline, da to ni bilo opazno. Največ deset centimetrov dolg poganjek se je dokaj dobro ukoreninil kar v zemlji. Pomembno je bilo le, da smo odstranili nekaj spodnjih listov in zemljo okoli poganjka dobro potlačili.
Tako ukoreninjene poganjke smo nato oktobra posadili v lonce in rastlina je bila pripravljena za prezimovanje.
Mlade rastline smo prenesli v notranjost nekoliko prej in jih postavili na svetlejša mesta, stare pa so včasih preživele v zelo temačnih prostorih v kleti ali pa v svetlih in hladnih sobah.
Nagelj ni občutljiv na prezimovanje. Mlade rastline so običajno zacvetele šele čez dve leti.
Iz arhiva Kluba Gaia, strokovnjaki Kluba Gaia
Obiskovalcem spletnega portala seniorji.info je na voljo brezplačni ogledni izvod revije Gaia, ki ga lahko naročite na gaia@klubgaia.com ali na brezplačno telefonsko številko Kluba Gaia 080 81 22.
