Pogovor z Naro Petrovičem, samostojnim raziskovalcem škodljivih navad
35-letni priseljeni Primorec z mariborskim naglasom pravi, da je samostojni raziskovalec škodljivih navad. Poživlja ga vse, kar je novo, sveže, neodkrito. Je zagnani pobudnik prve ekovasi v Sloveniji, sonaravni kuhar, intuitivni maser, pripovedovalec pravljic za otroke in odrasle, v zadnjem času pa predvsem soorganizator akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu.
Iskrive modre misli, ki so v glavnem plod njegove lastne izkušnje, je zapisal v dveh knjigah. Zmore jih napisati tako, da bralci o zapisanem razmišljamo. Tudi o tem, da je bolje kakati čepe kot sede.
Dobiva se v Merkatorjevi škatli v Šiški. Pride bos, pa ga namenoma ne vprašam, zakaj, ker poznam odgovor, ki je pravzaprav vprašanje. Zakaj ste pa vi obuti? Kljub nizkim temperaturam so njegove bose noge toplejše od mojih, odetih v debele nogavice in zaščitenih z nepremočljivimi, s krznom obloženimi škornji. Sede po turško in ob pitju zelenega čaja iskrivo odgovarja na vprašanja.
Vedno sedete po turško?
Vedno.
Ker?
Sklepi nas v tem položaju začnejo prej ali slej boleti, kar nas prisili, da se premikamo. Na vzhodu menijo, da se pretok energije poleni, če sedimo s spuščenimi nogami. Noge, ki visijo, na primer, zelo slabo vplivajo na ožilje. Saj vemo, da imajo ljudje veliko težav s krčnimi žilami. Glavni problem zanje so po mojem prav spuščene noge pri sedenju, ki danes traja in traja. Ljudje preveč sedimo.
In narobe kakamo? Vi to počnete čepe?
Veliko poudarjamo, kaj jesti, pozabljamo pa na to, kako pomembno je strupe in odpadne snovi spraviti iz telesa. Če jih ne spravimo pravilno in v celoti, tudi zelo draga in pravilno izbrana biološko pridelana hrana ne pomaga dosti, če nam potem v telesu zgnije. Pri iztrebljanju naj ne bi stiskali trebušnih mišic, kakec bi moral sam pasti ven, brez bolečin, brez stokanja in napenjanja. Na stara leta nekateri problemi, ki se kopičijo zaradi neustreznega iztrebljanja, pridejo udarno na dan. Takrat je prepozno za krpanje, ker je tkivo, iz katerega je naše zdravje, že preperelo.
Delujete precej prepričljivo v svoji nenavadnosti. Človek vam verjame na besedo. Kakšen je še Nara po naravi?
Rad rečem, da sem fekolog, sami raztolmačite, kaj to pomeni. Privlači me elementarna, lahko bi rekli živalska plat človeka. Tako poskušam tudi živeti. To mi omogoča, da sem bolj svoboden. Poleg tega nisem nič posebnega.
Za svobodno življenje bližje naravi z lastnimi izkušnjami navdušujete tudi bralce svojih knjig. Novembra lani je pri založbi Žarek izšla vaša druga knjiga Bog: navodila za uporabo. Čutite, da je treba ljudem približati resnico? Vašo resnico?
Vsak človek mora sam priti do nekaterih spoznanj. Rad rečem: ne delajte sprememb, ampak jih dopustite. Bodo trajnejše. Največ naredimo, če tedaj, ko se nam nekaj res globoko vtisne, dovolimo, da nas premakne. Najhitreje nas premikajo bolezni. Sam imam največ izkušenj z ljudmi, ki imajo težave s hemoroidi in zaprtjem. Poiščejo me, ko preberejo kakšen članek ali kaj slišijo o čepečem kakanju. Ko tudi sami začnejo kakati čepe, so navdušeni nad hitrimi spremembami.
Kaj pa je bila vaša ključna točka, ki vas je porinila v svet drznih iskalcev?
Po končani Drugi gimnaziji v Mariboru sem se vpisal na fiziko. Študentje višjih letnikov so se mi zdeli nekako otopeli. Obljubil sem si, da sam ne bom nikoli tak. Pridružil sem se gibanju Hare krišna in v templju bival šest let. Doživel sem disciplinirano duhovno »vojsko«, postal vegeterijanec, našel nov smisel življenja v iskanju resnice, pa naj stane, kar hoče. V templju, znotraj ozkega, strogega grla, sem dobil široko znanje za življenje. Včasih ti ožina da krila.
Ukvarjate se tudi z izvirno pripravo vegeterijanskih jedi za množice, pravite jim vegenarijanske. Hvalijo vas udeleženci delavnic, ki jih organizirajo različna društva.
Vegenarijanstvo je kuhinja, pri kateri sem ključni dejavnik jaz, Nara, ne pa živila. Menim, da je poglavitna stvar pri kuhanju človekova ustvarjalnost, energija. Zato so lahko odprti, izvirni, pogumni ljudje toliko boljši kuharji od tistih, ki so v življenju manj iznajdljivi, bolj ubogljivi ... Moje življenje je pestro, bogato, pa čeprav v denarnici pogosto nimam nič evrov. Pogum v kuhinji se pozna tudi v vsakdanjem življenju. Kadar učim kuhati druge ljudi, raje preveč ne poudarjam receptov. Prepuščamo se pestri izbiri začimb, kombinacijam jedi, ki jih imamo na razpolago, izhajamo iz sebe. Ljudje menda potratimo 90 odstotkov sebe, da bi bili enaki drugim.
Vi pa s svojim vsestranskim početjem gotovo niste enaki večini. Tudi po zagnanih pobudah za prvo ekovas v Sloveniji ne?
Ekološka vas je nujno potrebna. Sem le del skupine ljudi, ki si prizadevamo zanjo.
In kako daleč ste?
Glavni problem ljudi s takimi in podobnimi pobudami je, da smo ponavadi brez denarja. Ne moremo do kreditov. Iščemo različne možnosti. Ne čakam več na nastanek vasi, najel sem zemljo in jo obdelujem naravno, permakulturno. Učim se. Povezujem se z enako mislečimi ljudmi na raznih izobraževanjih po svetu. Decembra sem bil v Københavnu in spoznal, da za čistejše okolje ni konkretnega globalnega načrta. Na velike torej ni mogoče računati, zanesti se moramo sami nase. Sem eden od pobudnikov akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu!, ki jo bomo izvedli 17. aprila. V petek grem v Estonijo, v državo, ki je pobudnica te akcije, da se seznanim, kaj se dogaja drugod po svetu in kako bomo stvar izpeljali globalno. Njim je na državni ravni že uspelo. Verjamemo, da lahko tudi nam.
Torej se je pri nekaterih stvareh vendarle smiselno ozreti še kam drugam, si želeti biti komu podoben?
U ja. Tovrstnih konferenc se udeležujejo odlični ljudje. V zadnjem času me je najbolj navdušila filozofija Od zibke do zibke (orig. Cradle to cradle). Začela sta jo Michael Braungart in William McDonough. V današnji družbi vse stvari potujejo od zibke do groba, kar pomeni, da jih po uporabi zelo hitro vržemo na odpad. Ideja od zibke do zibke pa je, da bi morali začeti dizajnirati povsem čiste izdelke, ki se bodisi stoodstotno vrnejo v proizvodni proces ali pa se po uporabi povsem varno razgradijo na kompostu. Braungart, po poklicu kemik, kot najbrž največji strokovnjak za hlapenje snovi iz materialov, opozarja na številne s tem povezane probleme. Na predavanju je nazorno povedal, da je zrak, če živite v povprečnem mestnem stanovanju, od tri- do osemkrat slabši, kot če bi živeli na ulici – zaradi hlapov iz stvari, ki so v naših stanovanjih. Najslabše je v otroških spalnicah, ker je tam največ igrač (s Kitajske) in pisanih predmetov iz umetnih snovi.
Nam staršem torej predlagate, da iz otroških sobic umaknemo vse, kar je pisano?
Vloga otrok je najpomembnejša za našo prihodnost, zato jim moramo omogočiti dobre bivalne razmere, ne pa da jih še dodatno zastrupljamo. Rešitev za naša življenja je v njihovih rokah, v njihovi drznosti, izvirnosti. Zato ni dobro, da jih ukalupljamo in učimo, da se vedno zgledujejo po nas. Bolj bi jih morali spodbujati k samosvojosti, ustvarjalnosti, ker le tako lahko računamo na čudež. Na nove velike izumitelje, ki nas bodo rešili pred ekološko katastrofo.
Kaj mislite, da nas ovira, da se odrasli do okolja in do sebe vedemo tako neodgovorno?
Naši problemi v življenju niso povezani s tem, kar imamo, ampak s tem, kar nimamo. Če mislim, da moram imeti prav to in to, bom trpel, če tega ne dobim. Da ne bi trpel, vso energijo porabim, da to kupim. Za trenutek mi je lažje, toda le za trenutek. Drug problem je človeška lenoba. Če se ustaviva samo pri toaletnem papirju. Z njim si brišemo rit, ker nam je pri roki, ker je mehek, dišeč, in sploh ne pomislimo na drugo možnost, s katero bi prihranili ogromno porabljene energije za en sam zavojček papirja. Povprečen Američan porabi v življenju za brisanje zadnjice 400 dreves. Ena rola papirja onesnaži več kot 5000 litrov vode.
S čim si pa vi brišete zadnjico?
Uh, koliko možnosti obstaja! Najljubši so mi rujevi cvetovi, šopi pomečkane trave, vlažno listje. Navsezadnje tudi voda. Sicer uporabljam kompostno stranišče, s katerim poskrbim, da se moje blato vrne nazaj v prst in ne onesnažuje vode. Bistvo ekologije je, da poskrbimo za svoj lastni drek. Dobesedno! V skrbi za lastni drek je več ekologije kot v vseh ekoloških megainstitucijah.
