Osvetljujemo: Kako se počutijo debeli ljudje?
Se tolažite s hrano?
Razlogov za prenajedanje je veliko, ljudi, ki imajo zaradi tega povečano telesno težo, pa je tudi vsak dan več. Z odvečnimi kilogrami se spopada skoraj vsak drugi Slovenec. Niso pa predebeli samo odrasli, ampak tudi že otroci in najstniki.
O tem smo se pogovarjali s Katjo Belšak, univ. dipl. psih., specialistko klinične psihologije iz Psihiatrične bolnišnice Ormož, ter z Ano Ziherl, univ. dipl. socialno delavko in svetovalko za področje hranjenja v Ženski svetovalnici v Ljubljani, kjer svetujejo tistim, ki trpijo zaradi motenj hranjenja. V anketi lahko preberete še o tem, kaj o debelosti menijo bralke in bralca ter mati pretežkega sina.
Dejstvo je, da je hrana več kot samo živilo. Je ljubezen, simbol pripadnosti družini, narodu... Tokrat nas je zanimalo, kaj žene ljudi v pretirano hranjenje.
Katja Belšak pravi, da je vzrokov za debelost veliko. Do nje lahko pride zaradi motenj v kemičnih prenašalcih v možganih, ki napačno sporočajo, kdaj je kdo sit in kdaj še lačen, lahko gre za dedne ali presnovne vzroke. Največkrat pa je vzrok preveč zaužite hrane in premalo gibanja.
Psihološka znanost pravi, da je debelost največkrat povezana z zgodnjimi vplivi iz okolja. To pomeni, da starši pri otroku niso znali prav razlikovati med njegovimi različnimi potrebami. Kadar je jokal, so mu na primer ponudili hrano. Pa je tedaj morda potreboval le objem, tolažbo ali svežo pleničko. Tudi ko je odraščal, mu je bila lahko hrana nadomestilo za objem in prijaznost. Zato pravimo, da hrana mnogim tudi v odraslosti pomeni najosnovnejšo tolažbo pri različnih čustvenih stiskah. Pretirano ješčnost lahko razumemo tudi kot simbolično lakoto po ljubezni, naklonjenosti, varnosti. Čezmerno uživanje hrane je lahko povezano z negativnimi čustvenimi stanji (tesnobnostjo, depresivnostjo) ali pa je odraz notranjih konfliktov in osebnih težav ter hkrati pomeni poskus premagati svoje neugodje in nezadovoljstvo.
Raziskave kažejo, da so zares debeli ljudje, ne tisti, ki imajo le nekaj kilogramov preveč, v okolju, kjer lepotni ideali zahtevajo pretirano vitkost, pogosto žrtve zasmehovanja, obtoževanja, da imajo celo manj možnosti za dobro zaposlitev, še posebej v poklicih, pri katerih se pojavljajo v javnosti. Težje ali pa sploh ne morejo uspeti kot televizijski novinarji, gledališki ali filmski igralci, plesalci, kozmetičarji … Ker delajo bolj v ozadju, tudi zaslužijo manj. Katja Belšak je opozorila še na to, da obstajajo tudi nekatere razlike med moškimi in ženskami, ki se soočajo z debelostjo. Pri moških se je pokazalo, da je pri njih večje tveganje za telesno zdravje, medtem ko ženske doživljajo več psiholoških in socialnih posledic (samopodoba, perspektive za poroko, izobrazba …).
Strokovnjaki menijo, da je na dieti vsaka tretja ženska, in to vsaj enkrat mesečno, slaba polovica pa jih hujša vsaj enkrat na leto. Mnoge, predvsem mlajše ženske je neznansko strah, da bi postale predebele, saj so prepričane, da bi zaradi debelosti ogrozile svojo kariero in zaradi povečane telesne teže ne bi našle partnerja, s katerim bi se poročile.
»Vemo, da ljudje že vseskozi skrbijo za svoj zunanji videz,« je začela Ana Ziherl, »a to, kar ženske danes počno za vitko telo, pogosto meji že na obsedenost. Česa vsega se lotijo s ciljem (p)ostati vitka: ne dovolijo si jesti, ko so lačne, štejejo kalorije vsakemu grižljaju, prepovedo si uživati v priboljških, nekaj dni na teden jedo le sadje ali zelenjavo … namesto kruha jedo le še kartonu podobne tanke hrustljave kruhke brez okusa. Telovadijo ves svoj prosti čas, porabijo več kot pol svojih dohodkov za raznovrstne metode hujšanja ... Hkrati pa ženske svoja telesa, tudi glede na modne trende, vedno znova prepoznavajo kot pomanjkljiva.«
Več v Naši ženi št. 2/2010
