Pesnika Ciril Zlobec in Tone Pavček o prijateljstvu in bolečini.
Čista srčna kri!
Tone Pavček, pesnik malih in velikih, ter Ciril Zlobec, pesnik, podpisan s srčno krvjo v poslednji zbirki Tiho romanje k zadnji pesmi.
Prijatelja sta, tista prava, iskrena, odprta, brez dlake na jeziku, kljub različnosti neverjetno enotna in dopolnjujoča se v besedah, razmišljanju in modrostih, ki jih je v njiju vtkalo življenje v dobrih osmih desetletjih.
Slovenijo in svet sta zaznamovala s pisano in govorjeno besedo, prelivala v verze svoj jok in bolečino, nas hranila s smehom, lepoto, razmišljanji, Krasom in Dolenjsko.
Redna člana SAZU, Prešernova nagrajenca, razumnika, a hkrati in obenem preprosta, iskrena, razumljiva slehernika, neomajna v iskanju resnice, sta skupaj jokala ob smrti otrok (a tudi v pesmih!), skupaj ploskala rojstvu nove domovine (z Majniško deklaracijo in s članstvom v prvem predsedstvu Slovenije) in skupaj opominjala politiko, ki nas ločuje. Ker sta pesniška in človeška velikana svoje dobe!
Vajino prijateljstvo je upihnilo že več kot šestdeset let: slavist in pravnik, oba pesnika, povezana s še dvema prijateljema v zbirki Pesmi štirih skozi čase, ki niso bili najbolj rožnati – kako ste ohranili prijateljstvo?
Zlobec: Poleg tega, kar je bilo človeško individualnega v nas, v meni, Pavčku, Menartu in Koviču, se je vse dogajalo v isti, zelo široko pojmovani smeri: odnos do poezije, življenja, prijateljstva.
Ampak tudi zunanji razlogi so nas, in zdaj naju, vsa ta desetletja podpirali: človeška usoda! To, da smo toliko časa ostali živi: mladostna prijateljstva po tem, ko dozorijo v samostojne osebnosti, navadno razpadejo: pride do sovražnega antagonizma, ker nekdo bolj uspe kot drugi in se čuti prizadetega.
Mi se vsi ukvarjamo z esejistiko, prevajanjem, pisanjem pesmi, imamo podobno število izdanih knjig, vsi štirje smo bili člani SAZU – nimamo kompleksa zunanje nezadoščenosti! Egoistični del nas je bil sproti potešen, ker ni imel nobeden praznih ustvarjalnih lukenj. In nihče ni imel take moči ali šibkosti, da bi sprejel poetiko drugega; ostali smo različni, vedno bolj različni – nekdo je dejal: krasno uglašen kvartet različnih inštrumentov!
Kakšen je bil mladi Tone Pavček? In Ciril Zlobec?
Pavček: Mislim, da smo bili strašno lepi! Moram reči, da smo bili neznansko zagnani, ambiciozni fantje in smo želeli v življenju nekaj narediti, a takrat še nismo vedeli, kaj. Vsi smo nekako začeli pisati in smo ta greh nadaljevali.
Greh je bil pa vedno lepši. Naša sreča je bila v tem, da smo ostali kot skupina, da je ta skupina odprla novo poglavje v slovenski poeziji, dala razpon za intimizem različnih zvrsti, da smo našli vsak svojo pot. Da smo se postarali s poezijo, ostali ustvarjalni in sposobni.
Ta neskončna sreča, ki je ni v svetovni literaturi in je ni v Sloveniji – da smo ostali prijatelji! Včasih sem si želel, da bi znal napisati tako precizen verz kot Janez Menart ali tako prefinjeno distanciranega kot Kajetan Kovič, pa sem si rekel: Saj je prav, da pišem tako, kot sam pišem! In je bila stvar popolnoma v redu.
Kljub vsem nagradam, ki smo jih dobili v svojem življenju, je bila največja nagrada, da smo ostali ustvarjalni: midva sva še polno živa, izdajava zbirke, jaz sem navdušen nad tem, da lahko prisostvujem predstavitvi nove Cirilove zbirke, v kateri sem imensko zastopan (Zlobec ga v nekem verzu imenuje poimensko, op. a.).
CITATI:
Tone Pavček: »Ta neskončna sreča, ki je ni v svetovni literaturi in je ni v Sloveniji – da smo ostali prijatelji!«
Ciril Zlobec: »To sovraštvo je grozljiva stvar: morali bi prepovedati strankarsko sovraštvo! Dokler nas bo to napajalo, smo obsojeni na moralno propadanje!«
Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ
