Piše pozitivno misleča Manca Košir / Moški – ženske
Rudarji svetlobe
Spoznala sem ga pred časom v galeriji Isis in ga prepoznala na prvi pogled. Njegova barvitost me je objela in spomnila sem se ljube dežele, kjer sem se počutila kot doma: Mehike. In njene velike dame, slikarke Fride Kahlo, ki je barvala s temi žarečimi strastnimi barvami: rumeno, rdečo, modro, zeleno…
 |
Njene podobe so prihajale iz ranjenega krvavečega srca, tale dečko pa vriska iz radostne hiše bivanja. Njegova hiša srca potuje po svetu brez meja, zato je povsod doma, in je tam, kjer hoče biti, četudi ne naredi nobenega koraka v tisto smer. Saj je itak vse TUKAJ in ZDAJ, samo videti je treba, vohati, občutiti, slišati, otipati … Ta fant ne občuti nikakršne ločenosti, sem komentirala njegove fantastične slike, zato prebiva v paradižu, od koder takile tipi sploh niso bili nikoli izgnani. Kakšna osvežitev za slovensko dolino Šentflorjansko, kjer je status umetnikov priznan predvsem tarnajočim, straumatiziranim, trpečim, sem dahnila in dala vesolju ukaz, da naju poveže. Ko bo čas, se bova tudi osebno srečala, sem zaupala in šla življenju naproti. Z vpečatenim novim imenom: Sicoe, rojen kot Silvester Plotajs.
Potem sem njegovo ime slišala za vsakim vogalom. Bog si ga vedi, kakšen je, sem bila radovedna. Pa dobim v dar od prijatelja, slikarja in pisatelja Aleksija, ki ga obiščem v njegovem ateljeju z novimi imenitnimi slikami, belo knjižico z narisanim srcem na dveh nožicah, spodaj naslov Hiša srca, zgoraj ime avtorja Silvester Plotajs Sicoe. »To ti poklanja Sicoe«, reče dragi Sij. »Daj mi njegovo telefonsko številko, prosim, kajti to je pa res super, si ga že nekaj časa močno želim spoznati«, zažuborim in hitim domov, da čim prej z nosom padem vanjo. V belino s čarnimi risbami in prosojno poezijo, ki kot da je ne bi bil napisal moški. Ženska pisava, bi rekla, če ne bi vedela, kdo je avtor, in če bi glavni lirični junakinji Sari – se izkaže, da je to Sicoeva žena, še vedno, in mati dveh njunih krasnih deklic – dala moško ime. Kajti pesmi so ljubezenske, nežne in prosojne, erotične, strastne in mile, odkrito čustvene, tako konkretne in metafizične hkrati: imela sva štiri očesa/in eno dušo/ ki je lebdela nad nama/ in zrla sva vanjo/in ona v naju/ se spominjaš ljubezen moja Sara. Pesmi s poročnega potovanja po Grčiji. Pesmi nežnega ljubimca in šamana: Ko reke v meni/prestopijo bregove/ porušijo mostove// gozdovi zagorijo/ živali v meni/ se prebudijo// takrat …/ zaplešem pradavni/ prašni ples za luno.
Glej ga, tudi on si zaželi v rudnik kot človeški krt, da bi nekoč nekje v mehiki/ lahko umrl/ zazrt v slepeče sonce// kot rudar svetlobe. Tudi on je prebivalec otoka svetlobe, tudi Scioe. Pozdravljen, brat!
»Dobrodošla«, reče Sicoe, ki me čaka pred vrati hiše na Trubarjevi v Ljubljani, kjer ima atelje, jaz pa sem pravkar razjahala rumeno kolo in prižgala tretje oko. Da bi mi šla, kot gre njemu pogostokrat, skozi možgane vesoljska energija…
In se je dogajalo, kot je bilo že davno napovedano. Ples podob, mešanica med zgoraj in spodaj, zunaj in znotraj, v kotlu radosti sva kuhala fascinacije in jih prelivala v besede in smeh, nikjer nobene črte, nobenih meja med tem in vzporednimi svetovi, kaj bi sploh o resničnosti, ko pa veva, da je vse v pogledu. V tvojih in mojih očeh. Da je vse iluzija ali pa čista resnica, saj je vse-eno. Ker tako tudi je: vse je ENO, vse prepleteno, vse lahko hkrati soobstaja, in je raz-vidno, ko rudar svetlobe prižge Luč.
Domov odidem s soncem v torbi. S čudovito monografijo, vezano v rdeče platno, na ovitku njegova vesela slika (v rumenem avtomobilu z rdečo številko 40 se pelje Sicoe po rožnati cesti mimo zelenih kaktusov na ozadju potiskane puščave pod obnebjem rumenih oblakov), na notranji strani pod belo slikco njegovega obraza, pod katerim z velikimi črkami piše NE VEM, KDO JE TO pa z razpoznavno veliko otroško pisavo Manci v spomin in veselje srečno. Kadar hočem, da v turobnem vremenu zasije sonce v sobo, ko želim kot pravi hedonist uživati strast burnega utripa dneva in spontanost sprejemanja življenja v njegovi prvobitni očarljivosti, odprem Sicoevo monografijo. Stoji na častnem mestu poleg Jonine, ki z meditativnimi predanimi slikami slavi ljubljenega Hafisa, in jo listam, kadar si zaželim miru in notranje tišine, samosti globine. Kako me veseli, da se na moji postelji objemata dva tako različna avtorja in jaz imam rada oba! Kot hkrati občudujem filme velikega režiserja Tarkovskega in uživam v delih kontroverznega Pedra Amadovarja. Ali berem težko, arhetipsko pesnico, ki me začara s svojo magično močjo, potem pa se krohotam, ko berem ljubič kakšne svetovne uspešnice. In uživam z vnukinjo Tajo, ko listava glamurozne modne žurnale. Saj v tem je čar življenja – v raznolikosti oblik in brezgrajnosti njegovih izrazov, ki so živi, če so avtentični, in prinašajo sporočila zemlje in neba, vesolja in sveta, raja in pekla. Kar rudarji svetlobe prežarijo skozi hišo srca, v kateri je luč doma. Luč, ki enako sveti na to IN ono, in ne razsoja PROTI temu ALI onemu. Goji pozitivno utopijo sveta in ne grozi z ničnostjo bivanja.
Rudarji svetlobe ne rišemo, pišemo, pojemo, plešemo, kuhamo, vrtnarimo, šivamo … samo zase, saj hočemo komunicirati, se pogovarjati, zato smo ritualna bitja, ki vstopamo v svetost sveta in njegove skrivnosti s čudenjem in ljubeznijo. Ne toliko z razumom, kot s čutnostjo in čustvi, z impulzivnostjo in intuitivnostjo. S predanostjo in disciplino. »Verjamem v ritual slikanja kot celostnega tipanja utripa človeštva, civilizacije. V drveči, ultrautripajoči svet postaviti slike – negibne toteme, ki zaustavijo svet. Zaustaviti človeka in ga usmeriti, ozavestiti, da začuti samega sebe« je Sicoev namen. Je (naj?)pomembnejša funkcija sleherne umetnosti. Ker gre za odnos. Je v življenju še kaj pomembnejšega, kot so odnosi, še kaj bolj odločujočega, kot je komuniciranje, še kaj razsežnejšega, kot je ljubezen? Ki je odnos, ki je komuniciranje, ki je odpiranje in predajanje, darovanje in sprejemanje…
P.S. S temi tremi pikicami sem hotela skleniti kolumno, potem pa vidim intervju z rudarko svetlobe -- božansko flavtistko Ireno Grafenauer, ki že pet let boleha za levkemijo, pa bo danes kljub temu koncertirala. Brž zbrišem delček kolumne, da citiram njen odgovor na vprašanje novinarja M. Zlobca: »Kako pa na naj si pomaga človek, ki v sebi ne more začutiti prave ljubezni?« Irena odgovori, kar naj za konec te kolumne obstoji: »Ja, vaditi je treba! Meditirati, biti do sebe zelo dober in se učiti, poskušati začutiti in poslušati drugega, ga zaznavati … V tem je čar. Če stojim pred orkestrom, poskušam ljudi poslušati, jih zaznavati in z njimi komunicirati, tako da nam je lepo.«
Oglejte si tudi:
