Piše pozitivno misleča Manca Košir / Obrazi
»Ne vem, če ste oseba, ki bi upoštevala, da česa ne sme …« je zamigetalo na računalniškem ekranu v trenutku, ko sem se začela poglabljati v pomembno čtivo, zato nisem razumela, kaj misli pameten in lep zvezdnati mladenič, kaj misli s tem, da moja malenkost ne bi upoštevala prepovedi. Sem mu brž odgovorila: »??? Je to kompliment ali …???« On pa nazaj: »Kako lahko sploh dvomite?
Smo v stoletju pogumnih in zmagujočih žensk, ki ne upoštevajo prepovedi in omejitev, ki jih postavljajo (šibki) moški ali kdorkoli ali karkoli drugega…. Vi pa ste bili takšni že prej …«
Sem se zamislila. Na pamet mi je padla logična ugotovitev – in kako presenečena sem bila nad njo! – da sem ženska iz prejšnjega stoletja. Domišljavka sem si mislila, da sem iz tega, saj živim sproti, diham zdaj in če se pošteno ne zamislim, sploh ne vem, da sem v prejšnjem stoletju odživela dobrih pol stoletja. Za zvezdnatega mladeniča sem potemtakem starejša občanka, da ne rečem stara ženska. Kljub temu je v njegovem odgovoru kompliment o pogumnih in zmagujočih ženskah, ki ga je izrekel tudi meni osebno. Hvala lepa, dobro mi je del. Tako dobro, da sem zagrurila in se ponovno zatopila v čtivo, ki mi ga je predpisala moja najljubša najstarejša v domače branje. Vir: obvezno branje mojih punc na plaži ob zame najlepšem morju na svetu na enem najočarljivejših otokov sosednje prijateljske dežele Hrvaške. Medij: ženska revija, naslov GloriaGLAM. V njej pa članek, ki ga »moraš nujno, res nujno prebrati,« je žvrgolela tudi vnukinja. Kaj sem hotela, kupila sem časopis in strokovno kompetentno preverila, če res piše tudi o meni, kot sta mi zagotavljali ljubi ženskici.
Piše. Tudi o meni, čeprav mojega imena in priimka niso izpisali, tudi moje fotografije niso objavili, ampak vsakomur, ki me pozna, je kljub tej malomarnosti jasno, da v članku nastopam. Popolnoma jasno je to že iz naslova: Dok osjećamo strast, starost je daleko (prevod: Dokler občutimo strast, je starost daleč). Ženske, ki jih občuduje svet in se jim klanja tudi moja malenkost, pripovedujejo, kako ohranjajo mladost(nost). Na kratko povzemam, vredno je!
Petinšestdesetletna ameriška manekenka Lauren Hutton, ki da je prepovedala (hm, hm, kar se fotografij v ženskih žurnalih tiče, nisem prepričana, da bi bile take prepovedi upoštevane) retuširanje svojih fotografij v reklami za Mango, je pred časom o gubah rekla: »Naše gube so medalje za zasluge v življenjskih borbah. Gube pokažejo, skozi kaj smo v življenju šli in kaj želimo biti.« Tako je, čista resnica!
Štiriinšestdesetletna britanska igralka Francesca Annis je leta 1994 – takrat je igrala v gledališki predstavi Gertrudo z osemnajst let mlajšim očarljivim (božansko očarljivim, spomnimo se samo njegovega filma Angleški pacient!) Ralphom Fiennesom, ki je bil njen sin Hamlet -- s šarmom in duhovitostjo (duhovitost je rezervirana za inteligentne ljudi) prevzela idola ženskih src. Mati treh otrok je živela z njim celih enajst let! »Zadnje čase vsi želijo izgledati, kot da jih imajo 20. To je neprivlačno in dolgočasno. Mi smo Evropejci in naši moški so od nekdaj ljubili zrele ženske,« je izjavila ta krasna ženska. Podpišem.
Ena najlepših igralk s področja bivše Jugoslavije je zame že od nekdaj Zagrebčanka Ana Karić. Ženska z globokim hrapavim glasom, bujnimi lasmi, naravno polnimi ustnicami, temnega pogleda in oseminšestdesetih let. Ona prisega na disciplino, saj pravi: »Disciplina pri delu je zagotovo pomagala tudi moji lepoti«. In še, zelo pomembno: »Nikoli nisem skrivala, da mi je mama, ki je živela z nami in vodila gospodinjstvo, omogočila, da sam sebi nisem na tretjem mestu – za delom in hišnimi opravili.« Hvala ti, draga mama Luša, ker si isto storila zame!
Oko se razveseli, ko zagleda fotografijo lepe Kostadinke Velikovske, igralke in šansonjerke mojih let, drage zgodbarke ženskega zavezništva z umaškega festivala Zlati lev, ker sem bila julija predsednica žirije. Takole je plavolasa Kosta s čudovito postavo komentirala svoj mladostni videz: »Za videz je odločilna genetika, ampak vedno ponavljam, da je starost v glavi. Z leti se ne gre obremenjevati, temveč jih je potrebno le sprejemati. Moje življenje ni bilo pravljica. Za menoj so štirje zakoni, deset tisoč predstav, številna pozna leganja k spancu, poleg tega še kadim, toda let ne občutim.« Ter pribila: »Moj fitness so gospodinjska opravila, gube pa me ne motijo, saj dokazujejo, da živim polno življenje. Uspela sem doseči tudi notranjo skladnost, kar odseva na moji zunanjosti. Mojo energijo in temperament ne morejo ugasniti – številke.« Bravo, Kosta!
Kaj je navedenim starejšim ženskam in tistim, ki smo jim podobne, skupno? Zagotovo strast. Strast do življenja najprej. Ne do kakršnega koli življenja, temveč do tistega, ki smo si ga same želele in smo zato, da ga zdaj polno uživamo, naredile marsikaj. Kar žanješ – to seješ. V naših letih smo predvsem žanjice, obiralke sadov svoje preteklosti. Ker je bila ta bogata – bogata pomeni raznovrstna, polna doživetij in silnih čustev, od najstrašnejše žalosti do vriskajočega veselja – je zdaj bogata naša sedanjost. Zaradi strasti, ki smo jo živele in jo še kar naprej. Ta strast je gosta rdeča kri v naših žilah, ki burno utripajo. V mladosti zaradi uporništva in neustrašnosti pri podiranju ograj na poti, na lastni poti, ki smo jo občutile v sleherni celici svojega telesa. Kot je zapisal zvezdnati mladenič: zaradi poguma, premagovati prepovedi in ovire. Kasneje zaradi strasti do dela, ki smo si ga izbrale – vse po vrsti smo zadovoljne v svojih poklicih, zavedajoče se, da naše kariere niso padle z neba, temveč smo jih zidale s svojimi, pogosto krvavečimi rokami, pa z jasnimi možgani in pogledom, polnim zaupanja. Zaupanja vase in v pot, ki smo jo tlakovale z ljubeznijo, s predanostjo, z učenjem in odgovornostjo. In še eno strast velja omeniti, čeprav v članku o njej ni besed: strast do moških. Ženske, ki jih moški občudujejo tudi v poznih letih, imamo moške preprosto – rade. Zato drugače dišimo kot tiste, ki vihajo nos nad njimi, jih preklinjajo in ponavljajo, kar ne bi smela nikoli slišati nobena deklica na svetu, nikoli tega stavka: »Vsi moški so prasice.»
Morda je od vsega za privlačnost najpomembnejša -- hvaležnost. Hvaležnost, ker bivamo. Hvaležnost, ker ljubimo. Hvaležnost, ker smo uspele postati prav takšne, kakršne smo. Saj, kot rada ponavljam za J. Ruskinom: Največja nagrada za vloženi napor ni tisto, kar za opravljeno delo dobimo, pač pa tisto, kar ob njem postanemo. Hvala za to!
Oglejte si tudi:
