Prof. dr. Jože Pirjevec: Splošni stavki v Italiji ob bok
Novega Hitlerja ne bo!
O tem, ali bi nas moralo (za zdaj) še mirno izraženo nezadovoljstvo italijanskih delavcev in glavnega sindikata v državi skrbeti bolj kot nezadovoljni prebivalci Grčije ali Španije, smo se pogovarjali s prof. dr. Jožetom Pirjevcem, izvrstnim poznavalcem Italije in njene zgodovine. Spraševali smo ga, ali je mogoče primerjati katastrofalen socialni položaj ljudi pred drugo svetovno vojno z revščino danes, zanimalo nas je še, kam lahko naraščajoče nezadovoljstvo vse več milijonov ljudi pripelje Evropo.
Ob osemurni splošni stavki v Italiji prejšnji torek, ki je bila uperjena proti vladnemu svežnju radikalnih varčevalnih ukrepov, je marsikoga v Evropi zaskrbelo bolj, kot so jih pred tem skrbeli dolgotrajnejši in veliko glasnejši protesti nezadovoljnih (predvsem) mladih v Španiji in Grčiji. Italija je namreč še pred kratkim veljala za državo, ki da se je zelo dobro izmazala iz svetovne gospodarske krize.
Pred nekaj dnevi je 45,5 milijarde evrov vreden varčevalni sveženj vlade tudi vse bolj nezadovoljne množice Italijanov pognal na ulice.
Kaj menite o stavkah, protestih in demonstracijah, ki so v zadnjem letu zaradi gospodarske krize in brezizhodnosti mlajših generacij preplavili že velik del Evrope?
Mislim, da so protesti dobrodošli, ker kažejo, da se ljudje, v prvi vrsti mladi, niso pripravljeni sprijazniti s stanjem zbezljanega kapitalizma, ki je zavladal po padcu sovjetskega imperija. Dokazujejo, da se Evropejci ne nameravajo pasivno prepustiti oblasti kapitalističnih in političnih oligarhij, kot se dogaja v ZDA. Duh francoske revolucije v Evropi še ni povsem zamrl.
Nekateri analitiki menijo, da je nezadovoljstvo, ki so ga Italijani izrazili s stavko pred enim tednom, lahko nevarnejše od demonstracij v drugih državah.
Ne vidim, zakaj naj bi bili protesti v Italiji drugačni ali usodnejši od tistih v Grčiji, Španiji ali pred kratkim v Angliji. Res pa je, da so razmere v Italiji še posebno kritične, kajti nobena država v Evropi, razen morda Črne gore, ni tako v primežu organiziranega kriminala in skorumpirane politične kaste. Nobena tudi ni zabredla v tako moralno krizo, razkroj osnovnih družbenih vrednot, kot je Italija. Po sedemnajstih letih Berlusconija, pred katerimi so bila še desetletja sredinskih in levosredinskih (prav tako dvomljivih) vlad, je iz tega zornega kota Italija najbolj problematična država v Evropi.
Je mogoče primerjati revščino, do katere je ljudi pripeljala svetovna kriza pred drugo svetovno vojno z revščino danes?
Kriza pred drugo svetovno vojno je bila posledica različnih dejavnikov. Naj naštejem samo nekatere: krivična mirovna pogodba, vsiljena Nemčiji po prvi svetovni vojni, ameriški borzni krah leta 1929, vzpon Hitlerja na oblast leta 1933, razmah desnega in levega totalitarizma, splošni militarizem, vstop v politično areno širokih ljudskih množic, na katere je bilo mogoče vplivati s sredstvi množičnega obveščanja (radio, film, tisk) itd. Res je, da so si nekatere karakteristike tridesetih let in današnjega obdobja močno podobne.
Ekonomska kriza, hipnotična moč medijev, danes predvsem televizije. Na srečo so tudi razlike: danes nimamo ne Hitlerja, ne Mussolinija, ne Stalina, skoraj nikjer ni na oblasti izrazitejših radikalnih sil, imamo na razpolago elektronska komunikacijska sredstva, ki preprečujejo blokado informacij in uveljavitev enoumja, živimo v družbi, ki kljub gospodarskemu zastoju ni primerljiva z revščino širokih ljudskih slojev pred drugo svetovno vojno. Ideja socialne pravičnosti, ki je pognala v Evropi po letu 1945 tako globoke korenine, še ni povsem usahnila.
Se lahko danes po vaši oceni ponovijo dogodki, ki so tudi zaradi nevzdržnega socialnega položaja ljudi pripeljali do druge svetovne vojne?
Pred številnimi leti, ko sem študiral na dunajski univerzi sem imel profesorja, ki nam je pravil, kako brezizhoden je bil položaj v njegovi mladosti. Ni bilo dela, ni bilo kruha, ni bilo bodočnosti. V takih razmerah je bilo jasno, da so ljudje sledili prvemu mesiji, ki se je pojavil na prizorišču z dovolj prepričljivim ideološkim sporočilom.
Danes je socialna emarginacija širokih ljudskih množic – razen v nekaterih specifičnih položajih – vendarle manj izrazita in dramatična, družbeni ustroj, sloneč na demokratičnih strankah, je trdnejši, Evropa je v svoji povezanosti in soodvisnosti dovolj prisotna, da se scenarij iz poznih tridesetih let ne more ponoviti. Lahko pa se seveda oziroma gotovo se bojo udejanjili drugačni scenariji.
Trditev Karla Marxa, da se zgodovina, ki je bila nekoč tragedija, ponavlja kot farsa, po mojem mnenju ni resnična. Zgodovina nam vedno pripravlja nova in nova presenečenja, ki so izraz življenjskega utripa biosfere, v katero smo vpeti.
Tekst: ALMA M. SEDLAR
Bodite obveščeni, naročite se na e-novice: tukaj.
