Svizci smo pohodna skupina upokojenih prosvetnih delavcev iz več občin, ki nas povezuje veselje do narave, druženje in vedoželjnost.
V času, ko je nižine zagrinjala celodnevna megla, smo si sredi novembra izbrali sončno Medvedje Brdo v občini Logatec in se podali na pot starožitnosti.
Šofer Boris nas je z Vrhnike preko Židovnika zapeljal po živosrebrni cesti, po kateri so nekoč tovorili živo srebro in cinober iz Idrije na Vrhniko in naprej v širni svet Ustavili smo se pri obnovljeni kapelici, v kateri nam spominski kamen v latinskem jeziku sporoča, da je tu pol poti od Idrije do Vrhnike (Media hic clausa via). Postavljena je bila v 18. stoletju, ko je bila cesta modernizirana in se je v Idrijo po njej pripeljal avstrijski cesar. Tam je pod cesto obnovljen obzidan vodni vir, studenc, kamor so z bližnjih kmetij nekoč gnal žvino napajat in cune prat.
Naslednji postanek je bil na Tratah pri mejnem kamnu rapalske meje, ki je četrt stoletja ločevala Slovence. V gostišču ob nekdanjem mejnem prehodu sta nam prijazna Rozi in Vojko skuhala jutranjo kavico in nam ponudila domač, dišeč, v krušni peči pečen kruh, ki smo ga prevzeli domov grede.
Veseli sončnega vremena in dobre volje smo se povzpeli po starodavni poti, po kateri so domačini hodili k bogoslužju in nosili pokojnike na pokopališče pri Sv. Katarini. Pri Šinkovčevi smreki so uzrli turn svoje cerkvice in so si pod razpelom odpočili. Ampak smreka je res imenitna. Ker je rasla nekoč na odprtem in je bila pogosto na udaru strel, je odgnala več močnih vrhov.
Pri cerkvi Sv. Katarine na Medvedjem Brdu je lepo, zanimivo in tudi živahno. Je veliko modrega neba, so lepi pogledi, širni razgledi in prijazni ljudje. Blizu je stara mežnija, skromna hiška, ki nas je spomnila na stare čase. Tu je Dom Medved, tipska avstro-ogrska podeželska šola, ki obnovljena in dozidana rabi Centru šolskih in obšolskih dejavnosti (CŠOD) za izvajanje programov bivanja mladine v naravi. Pogledali smo notranjost cerkvice, na pokopališču prisluhnili otožnim in tragičnim zgodbam domačinov, sicer pa je na bližnjem kmečkem turizmu in še bolj avgusta na kmečkem prazniku tu vedro in veselo vzdušje.
Pot v dolino Pikeljščice nas je vodila mimo Bratetove domačije z letnico 1820 na portalu in zanimivo zgodovino. Na dnu doline smo naleteli na kraške pojave: ponorno brezno, kamniti most, spodmol in slepo dolino. Potok Pikeljščica tu ponika v Pucovo brezno. Nikakor se nismo mogli načuditi razvejanosti jamskega podzemlja, ko nam je gospa Puc dala na vpogled tloris najnovejših jamarskih raziskav.
Na drugi strani doline smo vedri in razpoloženi zakorakali v zakrasel gozd. Videli smo zapoznele mušnice in močerada, ki je kljub slani v senčnih legah še lazil naokrog. Suho listje nam je šelestelo pod nogami, ko smo malo na divje skozi gozd, malo po kolovozih in cesti prišli do znamenitih fosilnih »dinozavrovih« sledi. Po ogledu smo pot nadaljevali po razglednih, razvodnih slemenih nazaj proti izhodišču. Spotoma smo pogledali italijansko »kaverno«, pa Leskovčevo kapelico v spomin na prvo svetovno vojno. Za spoznavanje okolice smo se ustavili pri razgledni plošči na travnatem Šinkovčevem griču in se nato odpravili na obaro z žganci na bližnji kmečki turizem.
Sedemintrideset udeležencev pohoda je preživelo lep in zanimiv sončen dan.
Besedilo: Vojko Bizjak
Fotografije: Sonja Zalar Bizjak
Bodite obveščeni, naročite se na e-novice: tukaj.
