December. Iztekajoči dnevi leta, a še ena priložnost, da se pred koncem družimo in gremo na pot. Sobotno sivo jutro ni motilo našega pričakovanja, ko smo se pohodniki Besniške skupine odpeljali proti Kopru.

Zavili smo v dolino reke Badaševice, v Vanganelsko dolino.
Ime doline ima svoj izvor v italijanščini. ˝Fango˝ je beseda za blato, in ker je reka Badaševica večkrat poplavljala in je bila pokrajina blatna, je dolina dobila ime Vanganelska dolina. Ustavili smo se v naselju Vanganel pri cerkvici sv. Marije in ob njej značilnem istrskem vodnjaku.

Čez glavno cesto in kmalu navzgor v klanec mimo prvih hiš nas je vodila naša Pot za srce. Skorajšnjega prihoda zime tu še ni čutiti. Zlate krošnje pod katerimi smo hodili,cvetje, ki še vztraja in topel veter v zraku dajejo bolj občutek pomladi. Kamniti zidovi so preraščeni z bršljanom, srobot je osut z modrimi jagodami. Ne moremo se odreči vsaj majhnemu šopku za novoletni okras.

Po cesti se počasi bližamo Marezigam in na klancu stoji mogočna hiša v svoji značilni istrski arhitekturi – kamnit portal z lesenimi vrati, okna z železnimi križi, kamnit vodnjak ( šterna) in pergola, ki ščiti pred poletno vročino. Od daleč vidimo cerkev sv. Križa in spomenik, ki se kot obelisk dviga visoko v nebo.

Marezige so kraj, ki mu pravijo trdnjava slovenstva. Že leta 1921 so spoznali vso nadutost fašizma in se mu z vso silo uprli, dvajset let kasneje se je upor ponovil. Z vrha naselja smo se razgledali proti dolini in v sivini zaslutili Koper s pristaniščem. Na lep sončen dan pa se tu odpirajo razgledi po morju tja do Tržaškega zaliva in Julijcev.

Krožna pot se je obrnila nazaj proti Vanganelu in ob njej je še razveseljeval ruj, zlat, z rahlo rdečico. Ujel je sonce in ga razdaja v teh oblačnih dneh.

Kmalu smo pri Vanganelskem jezeru, ki je nastalo z zajezitvijo Bavškega potoka in pri avtobusu je naše poti konec. In ker je oljka v teh krajih znova postala spoštovana, si nismo mogli dovoliti, da ne bi izvedeli, kako se pridobiva oljčno olje. V bližnji oljarni smo se obogatili z znanjem, nato pa odpeljali v Koper.

Sprehodili smo se po ulici do mestnega trga s Pretorsko palačo, kjer je že vse pripravljeno za slovo od starega leta- luči, stojnice in oder za glasbenike, pokukali v atrije mestnih hiš in se z Belvedera razgledali na pristanišče in na naš košček morja, na naše okno v svet.

Temnilo se je že, ko smo se odpeljali proti domu. Prehodili smo Pot za srce in dušo, kot piše na eni od tabel ob njej. Srcu je pot zagotovo koristila, duša se je napolnila, in kdo ve, morda ta pot pripomore tudi k srčnosti. Potrebujemo jo, preveč hudo je, če je ni.

Zapis in fotografije: Mira KOFLER

Bodite obveščeni, naročite se na e-novice: tukaj.