Prvi dan decembra in naš zadnji pohod. Danes v neznano.  Vedno, kadar rečeš nečemu zadnjič, in se poslavljaš (mi se danes od letošnjih pohodnih dni), te nehote stisne, pa čeprav je pred teboj lepo pričakovanje.

V hladnem jutru tisti iz Podlubnika čakamo na postajališču v Veštru, da nas naši poberejo. Točni so, in kmalu se odpeljemo po Selški dolini. Malo za Praprotnim zavijemo proti Luši. Vstopijo še zadnji pohodniki in že nadaljujemo vožnjo v sončno jutro.

Na hribu se v svetlobi blešči cerkvica sv. Lenarta, in prav pri njej smo začeli našo pot. Oj kako lep dan je tu zgoraj! Karavanke so izrisane na nebu, spodaj v dolini pa se vali megla. In mi smo tu, tu zgoraj, kjer je sonce.

Kar malo neskromno pomislim, da nas danes nagrajuje za vse dneve pohodov, da nam želi v sijaju zaključiti ta dan. Klepetavi merimo korak po cesti navzgor mimo kmetije, kjer je drevo osuto z rumenimi jabolki.
So jih pozabili, ali pa bodo nemara za novoletni okras?

Tam na levi je Stari vrh. Hrib je že deloma zasnežen, saj se bo kmalu začel čas zimskega veselja. Ampak mi zime še ne čutimo. Toplota sonca je segrela prst, da diši, kot da je že pomlad. Prav pregrešne misli prehitevanja ! In bolj kot se dvigamo, topleje in lepše postaja.

Hodimo navkreber in kar vemo, da ne more biti danes naš neznani kraj nič drugega kot Stari vrh. Skozi gozd vitkih smrek in bukev nas vodi pot naprej. In bo tu v tem gozdu kmalu hudo neusmiljeno pela sekira .
Rdeče pike na deblih številnih dreves ( kar preštevilnih se mi je zdelo) kažejo, da ne bodo več dolgo zelenele.

Ko zapustimo zavetje gozda se znova odpre pogled na Karavanke, na Šmarno goro, ki le z vrhoma kuka iz morja megle, in pod nami je koča na Starem vrhu.  Od daleč se zasliši glas harmonike, in veselo razpoloženje se mora dotakniti slehernega. Mize v koči so svečano pogrnjene, čaka nas pivska dobrodošlica s kosilom.

Dnevi zaključka so tudi dnevi pogleda nazaj, spomina na doživeto, in čas načrtov za prihodnji čas. Slavica nam je s fotografijami obudila spomin na prehojene poti, Martina je poročala o najzvestejših pohodnikih, Nežka o prijetnih doživetjih leta.

Slovesno vzdušje se je nadaljevalo z darili   jubilantom, tistih, ki so ujeli šest in sedem desetletij, tistim, ki se po nekaterih težavah uporno vračajo nazaj. S skromnim darilom smo tudi našim vodnicam povedali, da cenimo njihovo delo.

Hvaležni smo za skupaj osvojene vrhove, za videno cvetje ob poti, za sonce in modre oblake s katerimi smo se družili na naših poteh, za lepe dneve, ki smo jih skupaj preživeli.

Glas harmonike je znova zapolnil prostor in zvabil pare na plesišče.
Ob štirih se je začel v dolino plaziti mrak, le vrhovi so še vedno žareli in se razkazovali v svoji lepoti.

Vabijo, in mi bomo sprejeli njihovo povabilo. Le najhujša zima naj gre mimo, potem bomo znova prijateljevali. Za zdaj pa nasvidenje prijatelji pohodniki, in na veselo snidenje, ko se bo naznanjala nova pomlad.

Zapis in fotografije: Mira KOFLER
DU Škofja Loka

Bodite obveščeni, naročite se na e-novice: tukaj.