Mrzel veter piha s Karavank, ko stojimo na postajališču pri Mercatorju in čakamo avtobus iz Besnice. In ga nenadoma zagledamo. Rumen, kot sonce zgodaj zjutraj, pripelje izza ovinka, in veselo vstopimo v njegovo toplo notranjost.

Proti dolenjski se peljemo, na prvi letošnji pohod. Nad barjem je zrak čist in hladen, kar čutiš, da je obstal, in na obzorju se naznanja prihod sonca.
Na križišču za Trebnje, Novo mesto in Dolenje Karteljevo izstopimo. Prvi žarki osvetlijo od mraza otrdele brazde in s srežem pobeljene trave.
Oprtamo nahrbtnike in se odpravimo proti gradu Hmeljnik.

Dodobra smo oživili vaško vzdušje v Dolenjem Kamenju. Kužki, kar jih je na vasi (in pri vsaki hiši je zagotovo eden) so se razhudili in sporočali drug drugemu, da so v vasi tujci. Mi pa smo mimo starih kmetij merili pot strmo po klancu navkreber, med trtami in zidanicami, ki so se, kako umno postavljene, že kopale v soncu. 

Po uri hoda smo stali pred gradom Hmeljnik, katerega zgodovina sega v davno leto 1217. Njegovi najbolj znani lastniki so bili Hopfenbachi in kasneje Auerspergi. Danes so tudi ruševine še vedno mogočne . Obrašča jih bršljan in z njih starostjo tekmuje mogočna sekvoja v bližini. Razgledali smo se v dolino, tako kot gotovo nekoč gospoda tu zgoraj, potem pa smo se čez sleme Grčevja odpravili naprej mimo starih hiš, ki so obujale spomine.

V Štravberku  je pred hišo številka 3 sedel domačin in se nas razveselil. Občudovali smo grozdje, ki se je medilo nad portalom nekoč mogočne kmetije, in ga poskusili. Očanec, ki jih bo v aprilu štel štiriinosemdeset je želel, da ga poskusimo. Tako vesel je bil danes, ker se je vrnila žena iz bolnišnice.

Nas pa je nesel korak naprej do Vrha pri Pahi od koder je segel pogled prav tja do Trdinovega vrha. V dolini se je ob poljih že kadilo, ko so na ta prav pomladni dan nekateri že kurili dračje. Tudi prve leske so vzcvetele in vinogradniki so se že bratili s trto, jo ogledovali in po malem obrezovali.

Po strmini smo se med vinogradi spustili v dolino Lešnico in povzpeli do Starega gradu. Tu smo si privezali dušo in si skupaj s kuščaricami, ki so se grele v grajskem obzidju, privoščili toploto pomladi.

Pred nami je bil samo še vzpon na Trško goro. Na njenem vrhu se je v belini razkazovala Marijina cerkev in seveda nismo mogli z vrha brez posnetkov v nedrjih znamenitih, mogočnih lip.

Obsijani smo se s Trške gore med vikendi in trtami spuščali v dolino. Za nami je bilo nekaj več kot 15 km sončne poti in neskončno bogastvo doživetega.

In še ni bilo konec dneva! Po kosilu je bilo sonce še dovolj visoko na nebu, da smo si ogledali Novo mesto, se sprehodili čez trg in občudovali arhitekturo kapiteljske cerkve sv. Nikolaja in frančiškanske cerkve sv. Lenarta.

Ko smo se čez most vračali k avtobusu, se je mračilo, le oblaki so rdeli na nebu in obetali nov lep dan.
Pa je lahko sploh lepši kot je bil današnji ?

Zapisala: Mira KOFLER
Fotografije: Mira KOFLER in Alenka DOLENC

Bodite obveščeni, naročite se na e-novice: tukaj.