Torkovo jutro, 12. 01. 2010, sneži ko za stavo. Pogled skozi okno proti Planini ni nič kaj obetaven, saj se vleče še siva megla. »Koliko pohodnikov se bo odločilo za današnji pohod?« se sprašujem, a odpovedi je bilo zelo malo.

Pogled na skupino, ki je že nestrpno čakala na zbirnem mestu, je bil ohrabrujoč. Med nami ni pohodnikov, ki bi se zbali » tako imenovanega slabega vremena«. Vreme je kot je! Zbralo se je zelo dobro opremljenih 45 pohodnikov, nasmejanih in polnih pričakovanj, kam bo to V NEZNANO.

Najprej pozdrav, prvič v novem letu, nato napoved, da se bomo odpeljali do Ulovke, nato nadaljevali kakih 13 km peš po čim bolj varnih poteh.
Pri zavetišču na Planini, naši tako priljubljeni točki, smo uživali ob pogledih na belo  zasneženo okolico koče in stolpa.  Po krajšem počitku smo se usmerili proti Zaplani do Strmce.

Tam se je počasi končeval ples snežink, zato smo si privoščili celo malico na prostem. Ker je bila pot splužena, smo lahko izmenjali kar nekaj kuharskih receptov. Tudi »marel maherji« so zložili svoje orodje!

Toda kmalu smo prišli na ozko potko ob plinovodu, kjer je bilo treba paziti na vsak korak, saj se je dalo kaj hitro pogrezniti tudi 40cm globoko v moker sneg. Tudi nekaj »angelčkov«  smo pustili za sabo, saj so nekateri otroško razigrano padali v sneg.

Kako se morajo potruditi naši fotografi, ki so bili kar naprej v celcu, da so lahko od daleč posneli, eni so rekli, ker so bili še pod vtisom Dražgoš, »vrhniški Cankarjev bataljon«, domiselna in vedno iznajdljiva pohodnica pa je rekla, da je to »Eličin bataljon«. Katerikoli je že, lepo je pogledati pisano kolono veselih, nasmejanih, dobrodušnih pohodnikov, ki se šalijo še po 12 km prehojene poti enako kot na začetku.

Za nepozaben prvi pohod pa sta na koncu poskrbela še Ivanka in Joško. Še na mnoga leta obema in prisrčna hvala!

Zapis: Elica Brelih
Foto: V. Nikolić