Drugi junijski torek je bil nekaj posebnega za pohodnike pohodniške skupine Zimzelenčki, saj smo se po dolgem času lahko odpravili na malo daljšo pot v hribe.

Kar 40 pohodnikov se je odpeljalo do vasice Strane pod Nanoško planoto, kjer smo si najprej ogledali vsaj 500 let star tisovec z mnogimi vrhovi. Nato smo se usmerili navkreber proti cerkvici sv. Brica (960 m), ki po legendi ni maral brata Hieronima, zato si je bivališče zgradil na skritem koncu Nanosa. Pot je bila blatna, vendar prijetna, senčna. Kmalu smo bili na kamniti, a bolj razgledni dokaj široki poti. Pod nami smo opazovali Postojnsko polje in vse rane v naravi, ki jih dela človek: avtoceste, kamnolome...

Osrečevale pa so nas perunike in ostalo cvetje. Ko smo zagledali oddajnik, so si eni rekli: »Eno pivce že diši!« Toda s tem ni bilo nič, ker upravnika še ni bilo. Ko smo se že odpravljali, se je pripeljal in nam na hitro pripravil kavico.

Naenkrat se je pooblačilo, sive megle so se vlekle malo nad našimi glavami in nekatere je že zaskrbelo, kako bomo prišli nazaj. Med nami pa so na srečo dobri opazovalci vremena, ki so takoj ocenili, da to niso deževni oblaki. Po krajšem posvetu z izkušenimi hribolazci smo obvestili pohodnike, da se bomo vračali v Razdrto po lažji poti, ki pa  kljub temu zahteva veliko mero previdnosti, vsaj v enem delu.

Razdelili smo se v manjše skupinice in srečno prispeli do lično urejenega počivališča in bistre vode nanoščice, kjer smo nazdravili naši slavljenki za 70. rojstni dan. Ona pa nas je presenetila z dobrotami iz potovalne torbe. Hvala! 

Vsem pohodnicam in pohodnikom za prehojeno pot čestitke!

Zapis: Elica Brelih
Foto: Janez Cerk