V soboto, 4. septembra 2010 sva se Vandrovčka iz DU Zagorje ob Savi pridružila pohodnikom iz DU Litija na pohodu na najvišji vrh Karavank- Stol (2.236 m).
Z avtobusom smo se peljali skozi Žirovnico do parkirišča v dolini Završnice. Tam smo zapustili avtobus in začeli z našim pohodom proti Valvazorjevem domu (1.181 m). Zjutraj so bili vrhovi v megli, zato nismo videli našega cilja. Začeli smo s pohodom po cesti, nato pa kmalu zavili na stezo, ki vodi skozi gozd do Valvazorjevega doma. Hodili smo uro in petnajst minut. Vodil nas je predsednik MDO Borut Vukovič.
Med potjo smo se dogovorili, kdo bo šel na Stol in kdo še naprej na Vajnež. Večina se je odločila,da bo šla tudi na Vajnež. Šli smo po Žirovniški poti, po kateri naj bi prišli po treh urah na vrh Stola. Pot se nekaj časa položno vije skozi gozd, nato pa se kmalu začne strmo dvigovati skozi ruševje in nato čez pobočja delno poraščena s travo do Prešernove koče (2.174 m).
Od Valvazorjevega doma do vrha Stola smo premagali 1055 m višinske razlike. Pot je dobro označena, tako da tudi v megli nismo imeli težav.
Ko sva prišla na vrh Stola je glavnina pohodnikov že odšla naprej na Vajnež (2.104 m), šest pohodnikov pa se je vračalo po poti čez Zabreško planino v Valvazorjev dom, ker so se bali nevihte. Vrh Stola je bil zavit v gosto meglo. Tokrat sva bila prikrajšana za lep pogled z vrha. Ko sva prišla do koče, je le za trenutek posijalo sonce, da sva lahko napravila posnetke.
V koči sva imela kratek postanek za malico in žigosanje dnevnikov. V dolino sva sestopila po poti čez Zabreško planino, ki je sicer daljša, vendar lepša in se da hitreje hoditi. Kmalu je začelo grmeti, zato sva celo pot hitela. Dež in toča velikosti graha sta naju dohitela na zadnji tretjini poti.
Pelerini, ki sva jih prvič preizkusila, so se dobro obnesle. Pot skozi gozd je bila mokra in spolzka, tako da je bila hoja težka. V Valvazorjevem domu smo se vsi zbrali. Tisti,ki so šli z gore čez Zabreško planino pred nama,so vedrili na planšariji,ostale,ki so prišli za nama z Vajneža pa je tudi ujela nevihta. Vsi pa smo bili veseli, da smo prehodili tako dolgo pot brez nezgod. Med tem, ko smo se okrepčali v koči, je nevihta prenehala. Posijalo je sonce in pokazal se je Stol v vsej svoji lepoti.
Do parkirišča v dolini Završnice smo se vrnili po cesti. Razgledi po okoliških gorah so bili čudoviti. Občudovali smo zasneženi Triglav, Blejski grad z jezerom in seveda naš osvojeni Stol.
Ivan in Olga Kos
