24. april 2009
Zunaj se počasi dani in na ulicah se v lužah vidi, da se je dež danes odločil imeti zadnjo besedo. Pa se nismo dali!

Avtobus je bil kmalu poln optimizma polnih ljudi in začela se je vožnja proti Planici. V Martuljku smo pogledali proti Srnjaku, današnjemu prvotno namenjenemu cilju,se v gostišču okrepčali, nato pa odpeljali proti Planici. Velikanka, ki je šele pred kratkim gostila pogumne letalce je do našega prihoda samevala v tišini.

Oprtali smo nahrbtnike, vzeli v roke dežnike, in skozi pravo zimo odkorakali proti Tamarju. V dolgi koloni, ki je danes štela  ˝samo˝ 50 pohodnikov smo znova zaslišali škripanje snega.

Tu in tam so se megle razgrnile, da smo lahko pogledali v visoke stene gora in uživali v pogledu na njih mogočnost. Topel čaj in malica v koči sta dopolnila zimsko vzdušje.

In nato nazaj proti Planici. Ne bi bilo prav, če si ne bi ogledali še Zelencev, talnega izvira Save Dolinke, ki tu v obliki brbotajočih mehurčkov privre na dan, in je nekaj prav posebnega.

Race so uživale na smaragdni gladini in prav nič jih niso motile kapljice z neba, mi smo bili zadovoljni, ker smo znali  uživati tudi v dnevu, ki sicer ni obetal nič lepega.

Skrivnost zadovoljstva je v nas samih, v tem, da znamo v vsakem dnevu odkriti in najti nekaj lepega.
In mi smo doživeli lep, zimsko deževen dan.

Tekst in fotografije: Mira KOFLER