25. februar 2010

Ritem in stalno menjavanje letnih časov je tisto, kar nam je blizu. Čeprav ima snežna belina svoj čar in uživamo v škripanju snega pod nogami, živžavu otrok na saneh in belih, z ivjem odetih vejah, si prej ali slej zaželimo pomladi.Težko čakamo zelenega nemira v brstih, ščebeta v živih mejah in tistega toplega marčevskega vetra, ki liže poslednje zaplate snega in suši zemljo.

In zato smo se Nežkini pod Slavičinim vodstvom odpravili iskat pomladi. Na Kras, v bližino morja, trte in sonca. Znova sta dva avtobusa s 86. pohodniki hitela po avtocesti v lep sončen dan.  Skozi Dutovlje v Tomaj, mimo Kosovelove hiše, ko se za hip v spominu zbudi zanj tako značilna balada:

V jesenski tihi čas
prileti brinjevka
na Kras.
Na polju
že nikogar več ni,
le ona
preko gmajne
leti…..
In že smo v sončni Pliskovici, majhni vasi, ki je izhodišče za  učno pot-  krožno speljano  med Pliskovico in Kosoveljami.

Nehote se poraja vprašanje, kaj predstavlja ime Pliskovica. V gradivu razvojnega društva Pliska preberemo:
˝Vas Pliskovica naj bi dobila ime po ptici pliski – pravimo ji tudi bela pastirica. Pogosta je v bližini naselij in ob vodah, kot so kraški kali, ki jih v okolici vasi ne manjka. Značilnost ptice je pliskanje ali udarjanje z repom ob tla, kar ji daje zelo živahen videz.

Ta živahnost je bila verjetno povod, da so pastirji, ki naj bi s svojimi čredami drobnice prvi naselili prostor današnje vasi, najbolj živahne ovce in koze poimenovali Pliske. Tako preko ptic in ovc pridemo do imena vasi. Živahno ovco Plisko, ki simbolizira pastirsko preteklost vasi, smo izbrali za znak poti. Oznake so okrogle oblike s podobo ovčke na sredi.˝

Sledili smo oznakam, ki so nas vodile v skrivnostni in lepi svet Krasa in njegove preteklosti. Mimo vaškega vodnjaka in vinogradov ter pisanih čebelnjakov nas vodi pot do ovčjih staj in bora, kjer je na nazoren način prikazano smolarjenje.

Med kamnitimi zidovi smo nadaljevali pot skozi čas. Kamenje, ki ga je na Krasu v izobilju je bilo priročen gradbeni material za kamnite hiške ob robovih travnikov. Te so nudile zavetje v vročih dneh ali neurju, pa še pijača se je dobro pospravila. In spoznali smo, kako so umni Kraševci znali oskrbovati z vodo sebe in živino.

Vijugasta steza skozi gozd in travnike pripelje do Kosovelj, kraja, kjer so nekoč namolzli veliko mleka in so sloveli po vzreji vprežnih volov. Danes je vse le še spomin.

Sredi travnika malo za vasjo je pomnik soški fronti na katerega spominjajo ostanki kapelice. Vračamo se proti Pliskovici med vrtačami, kjer so Kraševci znali s pomočjo narave ustvariti rodovitna polja in pri cerkvi sv. Tomaža dosežemo najvišjo točko.

Naredimo še zadnje posnetke v nedrjih mogočne, več kot tristo let stare lipe, pozdravimo vinogradnike, ki pripravljajo trto na novo rast, in se vrnemo k izhodišču.

Za nami je sončen, doživetij lep dan, ki ga končamo v osmici. Že naslednji teden nas čaka lep pohod iz Poljan preko Bukovega vrha  na Pasjo ravan, ko se bomo znova družili in iskali pomladi tudi pri nas na gorenjskem.

Tekst in fotografije: Mira KOFLER