Čez noč je poletje prepustilo kraljevanje jeseni. Ko se peljemo mimo Kranja so mnoga polja kot prekrita s snegom. Ajda cvete, in v jasnem jutru, tako značilnem za lep jesenski dan, se na obzorju rišejo Triglav s svojim pogorjem, pa Stol, Storžič, Kočna in Grintovec, Krvavec.
Kulisa, ki je ne zmore postaviti še tako dober scenograf!
Proti Tržiču se peljemo in malo nad Ljubeljem se avtobus ustavi. Oprtamo se in namenimo k današnjemu cilju- Košutici. Zavijemo na lovsko pot proti koči na Korošici. Prečkamo vodno oviro in se nato skozi gozd strmo vzpenjamo. Kljub strmini je zaradi svežine korak lahek, tudi moči za jutranji klepet ne zmanjka.
Kmalu smo na pašnem predelu, kjer velike razrite površine kažejo, da imajo tu ponoči svoje kraljestvo divji prašiči. Tako dobro je preorano, kot da so bili na delu najmodernejši kmečki stroji. Ko pogledamo kvišku, pa se pred nami že kaže Košutica, strma in ošiljena vabi, da jo obiščemo.
Malo pred kočo na Korošici zavijemo levo proti njej. Tik ob na pol podrti ograji državne meje in pozabljenem obmejnem kamnu se dviga naša pot na njen vrh.
Vztrajno, in tokrat z malo globljimi vdihi premagujemo strmino. Vmes se ustavimo in vzamemo čas za razgled. Ne gre ga zamuditi! V tako jasnem jutru kot je današnje so vrhovi valovili pod nami in je segel pogled vse do Porezna in Črne prsti. Pogled, ki si ga želiš za vedno pospraviti vase.
Ples kavk je znak, da je vrh blizu. Jadrajo nad nami in si s krakajočim oglašanjem sporočajo, da prihajajo obiskovalci, ki na vrhu navadno vedno razprejo nahrbtnike z dobrotami. Kdo ve, zna biti bo morda kakšna drobtinica tudi zanje, če le niso preveč Gorenjci. In smo res kmalu na vrhu 1968 m visoke Košutice.
Zadovoljstvo ob doseženem, malica in vesel klepet. In pa razgledovanje na vse strani. Dolgi hrbet Košute s Kladivom in Košutnikovim turnom vzbuja spoštovanje, spodaj pod nami kot škatlica vžigalic velika koča na Korošici, kjer nas čaka kosilo.
Odhajamo nazaj. Nekaj se nas spusti na Hajnževo sedlo, in ko ga dosežemo, se razgledamo tja na avstrijsko stran in na Veliki vrh nad nami, ter na Košutico, s katere smo se spustili. Nato pa čez travnike, kjer zdaj kraljujejo le še bodeče neže in topolistna kislica hitimo kosilu nasproti.
Vračamo se po isti poti nazaj v dolino. Sonce ni nič več zgoče, prav želimo si njegove prijazne toplote ko nas poboža po hrbtih in modri svečniki ob poti nas pozdravljajo vse do izhodišča, kjer nas čaka avtobus.
Še enkrat pogled na vse strani in zadovoljstvo nad dnevom, ki je bil lep, kot je lahko lep le dan, ki si ga preživel v gorah.
Besedilo in fotografije: Mira KOFLER
