Četrtek, 18.6. 2009
Že od zgodnje pomladi sem ˝Nežkini˝ pridno nabiramo kilometre po vrhovih, in tokrat, že polni energije, smo ubrali daljšo pot. Sklenili smo za kratek čas zapustiti domovino in iz italijanske strani osvojiti Skutnik.
Zgodaj zjutraj, na naš četrtek, smo se s tremi kombiji odpeljali preko mejnega prehoda Rateče. Za hip smo še s pogledom objeli naše gore, nato pa se mimo Trbiža odpeljali v rezijansko dolino.
Rezija je lepa, le 4 km in malo več kot 20 km dolga gorska dolina na italijanski strani, ki so jo slovenska plemena naselila okoli 7. stoletja. Zaradi posebne zemljepisne lege, ki otežuje pogoste stike z drugimi, so Rezijani skozi stoletja ohranili kulturne značilnosti v narečju, glasbi in plesu. Ostajajo zvesti sebi, čeprav je to včasih težko. Devet je, ko smo v izhodišču, idilični vasici Njivica.
Usmerimo korak navkreber, proti cilju. Ob poti nas pozdravljajo zlati klobuki in zlata jabolka, skalnata pobočja zlati košeničica, ob poteh se nad nas sklanjajo dišeči grozdasti cvetovi nagnoja. Pot se vije skozi gozdno senco,ki dela hojo še lepšo in prijetnejšo. Po dveh urah se počasi oziramo za ciljem. Zagledamo vrh in z vso vnemo se dvigamo kvišku. Ko že mislimo, da ga bomo zdaj zdaj osvojili, se izkaže, da ni pravi, da je to tisti drugi, naprej.
Znova hodimo po sončnem grebenu in pred nami se odpira pogled, ki ga komaj premorejo sanje. Pogled seže od Matajurja in Kobariškega Stola, od Musca, Montaža in Žrdi do Kanina ter daleč naprej do vrhov, ki jim ne vemo imena. Še trikrat se nam vrh izmakne, nato pa ga dosežemo.
Trud štiriurne hoje navkreber je več kot poplačan in 1.720 m visok Skutnik osvojen. Razgledamo se po mogočnih vrhovih in z ljubeznijo objamemo smaragdno Sočo tam daleč spodaj, prečkamo snežišče, občudujemo pravkar vzcvetele rožnate alpske zvončke in se spustimo v dolino Korito. Preko mejnega prehoda Učja se vrnemo v domovino.
Pri Kobaridu se skozi okna oziramo v vrhove skalnatih mogotcev. Kako lepe so naše gore! Čez štirinajst dni se vrnemo v te kraje, da osvojimo Tolminski Migovec, se znova nagledamo lepot in naberemo spominov.
Tekst in fotografije: Mira KOFLER
