Izlet Gozd Martuljek - Zavetišče pod Špikom - Zgornji in Spodnji slap Martuljek 24. september 2009
Dan prej je jesen s svojim sončnim obrazom vstopila skozi velika vrata, in tudi danes, ko se peljemo skozi Žabnico, nas skozi jutranje meglice kot velika pomaranča pozdravlja sonce na nebu. Peljemo se proti Gozd Martuljku. Danes si bomo v eni najlepših gorskih skupin po bliže ogledali lepoto gorskih vrhov in v njih kraljestvu rojenih slapov. Ustavimo se pri hotelu Špik. Kot da gledamo razglednico! Jutro je šele v prebujanju, sveže zeleni travniki so kot preproga, in v ozadju beli vrhovi Martuljkove skupine.
Usmerimo se mimo kopišča do bivaka pod Špikom. Tu iz nadmorske višine 1424 m občudujemo 1000 m višji Špik, ki se že greje v soncu, pa Veliko in Malo Ponco, Veliki oltar, Široko peč in Frdamane police. Vrhovi, ki zbujajo občudovanje in strahospoštovanje. In nato po isti poti nazaj, čez melišče, do izvira Mrzle vode ali Mahovja, kot mu pravijo domačini.
Izpod skale priteče majhen curek, ki se takoj zatem razlije po široki, z mahom poraščeni ploščadi in se nato v premnogih zelenih kaskadah igrivo spušča v dolino. In že nas pelje pot strmo navzgor proti Zgornjemu slapu Martuljek. Vzpenjamo se po strmini in čez čas zaslišimo mogočno šumenje. Kmalu smo pred njim. Tako lep je in mogočen, ko pada z višine, da mu želimo priti čim bližje. Preskusimo svoje planinske veščine in se s pomočjo jeklenic povzpnemo čisto v njegovo bližino.
Kristalno čista voda pada v globino, in ko doseže tla, se iz dna zaradi nje sile dviga prod, ki za trenutek skali bistrino. Očaran obstaneš in si želiš čimbolj vtisniti videno v spomin. V ušesih še dolgo odzvanja šumenje, ko se že spuščamo na planino Jesenje, do Ingota. Prijazno nas postrežejo, mi pa kar ne moremo odlepiti pogleda od belih gora Martuljkove skupine.
Toda čaka nas še Spodnji Martuljkov slap. Manjši, toda z vso svojo razgibanostjo nič manj občudovanja vreden kot Zgornji.
Vse okrog nas šumi in mi hodimo med belimi skalami in bistrimi vodami. Skozi mogočno sotesko sledimo potoku Martuljek, ki ga zapustimo pri njenem vhodu. Čez jesenske travnike, mimo kozolcev in zorečih orehov se vrnemo v Gozd Martuljek - ali kot mu pravijo drugače, v Rute. Tu s poznim kosilom zaključimo dan.
Ko se vračamo nazaj, pa mi ne da miru misel, zakaj smo ob vseh velikih in višjih vrhovih od Špika največ pogledov in občudovanja namenjali prav njemu. Pozornost je vzbudil s svojo drugačnostjo, s svojo posebno obliko. Zdaj vem, da sama velikost še ne zagotavlja občudovanja in spoštovanja. In moja Slovenija naj bo kot Špik.
Tekst in fotografije: Mira KOFLER
