Majniško jutro, sveže in rezko, takšno, kot so jutra ta letni čas.
Peljemo se po Poljanski dolini skozi Leskovco in se odpravimo proti Cimprovki in Poreznu. In je, kot da bi hodili čez velik, neskončni botanični vrt.

Najprej nas pozdravljajo zlati travniki, kjer pogačice, zlatice, ranjak, nokota , dlakava relika, vsak zase dodajajo svoje tone zlatila. Kot bi tekmovali, kdo bo dal več. In zatem se pred nami bohotijo travniki polni čmerike, ki je v pravem razcvetu, spet naprej nas pozdravijo zeleno bele zaplate šmarnic, ki opojno dišijo, kukavičnice se predstavljajo v vsej svoji lepoti.

Na poti skozi gozd tekmujeta v modrini spominčica in pomladanska torilnica, višje nas pozdravljajo  kot morje modri spomladanski svišč in modro vijoličen gorski glavinec.

In smo kmalu na Kopi, kjer se kot neskončna panorama odpre pred nami razgled - od Sivke nad Žirmi do Šebreljske planote, od Krna pa vse do Triglava. Gledamo in uživamo. Porezen pa je nad nami in usmerjamo se proti njemu.

Osvojimo ga in iz vrha pogledujemo proti vasi Rut, Kojci,  Rodici in vse do Vogla. Vsak zase shranjujemo vtise in videne lepote. Nato se vračamo in počasi spuščamo v dolino, v Poče. Znova hodimo mimo razcvetelih travnikov in poslušamo murne, ki se oglašajo v sončen dan.

Gorska detelja in ranjak premamijo naše zeliščarice, da naberejo cvetove za zdravje, za čaje in seveda za grenčino, ki bo dajala moč na naših pohodih.

In smo v dolini, kjer je v zraku že vonj pokošenega sena in znak, da je poletje pred nami.

˝Nežkini˝ smo še enkrat uživali v lepotah naše dežele, v nje gorah in cvetju in Župančič je že davno tega zapisal za vse nas:

˝Glej, tod vigred je hodila,
še pozna za njo se sled,
kamor ona je stopila,
iz zemlje priklil je cvet. ˝

Tekst in fotografije: Mira KOFLER