3. marec 2010

Skoraj pravilo je, da hitimo po svetu in poznamo širšo okolico, tista najbližja, domača, pa nam je neznanka. In smo ˝Nežkini˝ sklenili, da bomo spoznavali nam bližnji svet. V sredo 3. sušca smo se namenili osvojiti Bukov vrh in Pasjo ravan. Pohod smo po kratki vožnji z avtobusom iz  Škofje Loke začeli v Poljanah.

Skozi Hotovljo smo odšli po ozki cesti, kjer so morali hiši zaradi prometa kar prirezati, in čez brv, ter po Koroški poti strmo navzgor.
Kljub hladnemu jutru smo kmalu odložili odvečna oblačila in se greli s hojo navkreber. Dobro nam je tekel korak, in po končanem strmem vzponu smo bili pri dveh znamenjih pred kmetijo Ahternik.

˝Od tod je v lepem vremenu izjemen pogled˝ je povedala Nežka. Toda danes nismo bili te sreče. Vrh Blegoša je bil zavit v oblake, ostali hribi prav tako v megli. Pa nam vse to ni skalilo veselja.! Nad Kmetijo Kamenšek, od koder bi menda lahko v lepem vremenu med Koprivnikom in Blegošem videli do Triglava, smo hodili naprej.

Kmalu smo zagledali zvonik cerkve Sv. Sobote na Bukovem vrhu. Ob lepi cerkvi so žalostno stale okleščene lipe, kot obglavljene so bile videti v ta dan. Toda zaradi njihove trdoživosti vem, da bodo na pomlad zagotovo zazelenele, pognale nove veje v nebo, in oblikovale lepo, za lipo tako značilno krošnjo.

Spustimo se k domačiji Mežnar, kjer so nam njeni stanovalci prijazno pokazali galerijo slik, ki jih je ustvarjala njihova mama Jesenko, in nato znova navkreber – na 1.019 m visoko Pasjo ravan.

Nekoč najvišji hrib Polhograjskega hribovja s 1.029 m je postal 10 m nižji. Jugoslovanska armada je tu postavila raketno bazo ( nanjo še danes spominjajo ostanki skladišč )  in posnela vrh za 10 m, ter ga spremenila v široko ploščad. Tako je Pasja ravan izgubila primat v višini, in od takrat je Tošč najvišji vrh Polhograjskega hribovja.

Počasi se vračamo nazaj v dolino. Ubrali smo povratek preko Vinharij. Tu nas je na turistični kmetiji Ljubica,v kozolcu, preurejenem v gostišče, čakala dobra , topla malica.

Polni energije smo odhajali proti dolini. Samo še postanek na kmetiji, kjer je bila doma naša Zorka in smo zato dobili ˝limonco˝ in borovničevec, da je lažje tekel korak proti Poljanam.

In ker smo zadnjikrat na Krasu že čutili pomlad, smo bili prepričani, da bo v tem tednu tudi pri nas na gorenjskem. Ni še vstopila skozi velika vrata, je pa na strmih pobočjih  pustila sled, ko je bila na ogledih, ali naj pride ali ne.

Sporočilo, ki ga je pustila, je zagotovilo, da nas kmalu obišče.

Tekst in fotografije: Mira KOFLER