Peč je razgledna gora v Karavankah, kjer se na vrhu stikajo meje treh držav, treh jezikovnih skupin (germanska, slovanska, romanska).
Pohodniška skupina Svizci pri DU Vrhnika je imela že kar nekaj časa v programu ta cilj, vendar nam je dostikrat zagodlo slabo vreme. V četrtek pa je bil pravšnji dan.

Razdelili smo se v dve skupini: številčnejša skupina z Zalko, Kostjo, Dragico in Sonjo so krenili po lepi planinski poti iz Korenskega sedla mimo Petelinjeka in planinskega doma Dreilanderckhutte do tromeje, druga pa se je z Elico na čelu odločila za pot iz Rateč, idilične vasice ob nekdanji meji, po stari vojaški cesti do vrha.

Na vrhu smo bili vsi poplačani s krasnimi pogledi na koroško stran v Ziljsko dolino in Rož, na razkošni greben Dobrača, ki še danes kaže sledi strašnega podora v srednjem veku, ko je pod seboj pokopal 13 vasi.
Leta 1994 so postavili na vrhu kovinsko piramido na tri ogle, ki označuje in simbolizira stičišče treh narodov, treh kultur… vsaka jezikovna skupina ima na svojo stran izpisano pacifistično besedilo: …«Na tem pomembnem evropskem stičišču treh velikih jezikovnih skupin in kultur naj bo postavljen spomenik razumevanju in prijateljstvu med narodi…«

Pri bronastem reliefu Julijskih Alp, malo pod vrhom Peči na naši strani, pa se odpre razkošje pogledov na slovenske Ponce, Jalovec, Mojstrovko, Mangart, Prisank in še mnogo vrhov, katerih imena vedo le pastirji.
Zelo opazna je tudi poseka v mladem smrekovem gozdu, ki je nastala  zaradi državne meje med Italijo in Jugoslavijo. Tudi tako so čuvali mejo!

Ko smo se spuščali po tej serpentinasti poti, malo po gozdu, malo po poseki navzdol, smo imeli ves čas pred sabo dolino skakalnic proti Tamarju in vse že naštete gore. Kot bi gledali diapozitive s kake poti!
Človek ne ve, ali bi gledal gore naokoli, ali bi se posvečal tudi cvetočim travnikom ob poti, saj je vse pisano in bujno! Privoščili smo si vsega veliko.

Dobro razpoloženi, zadovoljni in srečni smo si privoščili še kavico v Martuljku in si zatrjevali, da se kmalu spet vidimo na naslednjem pohodu.

Zapis: Elica Brelih
Foto: Ivan Kalič