Hrušica je pred kratkim dobila drugega znanega Slovenca – poleg najuspešnejšega slovenskega hokejista Anžeta Kopitarja od tam prihaja tudi nova gospodarska ministrica. Zavedna Gorenjka obožuje svoje rože, planine, špagete, smučanje in Slovenijo, ki se ji zdi najlepša dežela na svetu.
Prav nič ni zadržana, temveč gostobesedna, naravna in sproščena.
Zelo dobro je organizirana, v kaosu se ne znajde dobro in tudi gospodarsko ministrstvo bo poskušala spraviti v red.
Da jo je nov delovni izziv, za katerimi se vedno znova ozira, popolnoma prevzel, dokazuje to, da o svojem delu tudi sanja. Sicer pa se o vsakodnevnih napetostih izpove svojemu možu in mami, ki je že od nekdaj njena zvesta poslušalka.
Kako ste zaslužili svoj prvi denar?
Od prvega letnika gimnazije sem vsake počitnice delala. Najprej sem med počitnicami pomagala na Hrušici v knjigovodstvu manjšega podjetja, v katerem je bila mama računovodkinja. Spomnim se, da smo podatke vnašali ročno in urejali polletne bilance.
Ne bom pozabila, da nam je pri nekih seštevkih zmanjkalo deset par, ki jih nismo in nismo mogli najti. Takrat sem rekla, jaz jih dam, samo da že končno to opravimo! Zares dobro pa sem zaslužila med študijem, ko sem bila eno poletje turistična vodnica pri Kompasu.
V tistih časih je bil to res dober posel. Vodila sem izlete po Gorenjski, Koroški, pa tudi v Benetke. Poleg plačila sem dobila še precej napitnine in s tistimi prihranki sem zelo dobro živela celo študijsko leto.
Si niste kupili česa posebnega? Ste bolj »šparovni«?
Jah, sem le Gorenjka, kajne? Pa tudi ni bilo nekih silnih potreb. Naša generacija je bila takrat zelo skromna – ni bilo avtomobilov, v nedeljo zvečer ali ponedeljek zjutraj smo se na študij v Ljubljano peljali z vlakom, niti nismo toliko gledali na oblačila – študenti smo bili v kavbojkah in doma pletenih jopah.
Tudi jaz sem si jope pletla sama. Denar smo potrebovali za hrano, kino in kakšne knjige. Dandanes je čisto drugače – študenti imajo veliko večje stroške.
Ste si kdaj zamišljali, da boste gospodarska ministrica? Do kod so v vaših mislih in željah segale vaše ambicije?
Ne, sploh ne. Ko sem študirala, sem bila prepričana, da bom delala kje v bančništvu ali zunanji trgovini. Nikoli nisem razmišljala, da bi delala v javni upravi.
Potem pa sem se že prvič čisto po naključju zaposlila na občini Jesenice, kjer so potrebovali nadomeščanje za nosečo sodelavko, jaz pa sem med absolventskim stažem hotela poleg pisanja diplome še kaj početi.
Kar hitro so me porabili za veliko stvari – najprej sem bila referentka za turizem, blagovne rezerve in cene, nato pa sem kar naenkrat že pripravljala razvojni program za občino. Vedno sem delala pri razvojnih projektih – v moji pisarni je bila na primer svetovalna pisarna za podjetnike.
Ste torej že takrat kazali voditeljske sposobnosti?
Vedno so me privlačile nove stvari, in če je zadišalo po rutini, sem se začela ozirati po novih izzivih. Pritegnejo me stvari, ki jih je treba na novo postaviti, razviti; ko je to storjeno, me ne zanimajo več in se umaknem.
Na gradbeno podjetje sem z občine šla zato, ker sem med svetovanjem podjetnikom spoznala, da imam premalo znanja oziroma prakse iz podjetja. Na Gradbenem podjetju Grosuplje (GPG) sem spoznala delovanje podjetja od znotraj. Zdelo se mi je zanimivo, dokler nisem razumela sistema in dokler nismo postavili sistema finančnega kontrolinga.
Nato me je direktor prosil, naj v Kranjski Gori preverim, ali bi kdo kupil neki naš objekt. Tako sem prišla v stik z županom Kranjske Gore in tam so začeli razlagati, da bi bilo treba kaj postoriti v turizmu. Tako sem spet zavohala nekaj novega in takoj zastrigla z ušesi. Direktor ni mogel razumeti, kaj je narobe. Čisto nič! Le jaz sem spet potrebovala nov izziv.
Tekst: Marija Šelek, foto: Šimen Zupančič
