22. februarja 2010 zvečer je v čitalnici knjižnice DOSOR-ja, Doma starejših občanov Radenci, potekal zanimiv dogodek: srečanje s pisateljem Tonetom Partljičem in to pod naslovom »Hotel sem prijeti sonce«.

Pogovor je vodila Bea Baboš Logar, nekdaj slavistka na Centru poklicnih šol v Murski Soboti, poznejšem Srednješolskem centru TPU. Ta ga je pričakala v domski restavraciji, kjer se je pisatelj srečal z županom Občine Radenci, Mihaelom Petkom, in med njima je kaj hitro stekel pogovor o njunem skupnem hobiju, ribolovu.

Iztočnica naslovljenega večera je bila seveda Partljičeva knjiga, ko opisuje otroška leta. In tako je tudi pričel pripoved: o tem, kako se je prvič v življenju poročil. Že kot deček v prvem razredu osnovne šole, k temu pa ga je napeljala deklica iz sosedstva.

Vmes je Tone Partljič seveda povedal številnim zbranim, kako se sicer loti pisanja in da je za roman pod naslovom »DomDom«, kjer opisuje dogajanja v enem izmed domov za starejše, sam nekaj časa celo prebival v Domu za starejše Danice Vugrinec v Mariboru.

Vse je izredno ganila pripoved o pastirički Miciki, ki je odraščala v zelo hudih razmerih, z materjo, a brez očeta. Na koncu pripovedi so izvedeli, da gre pravzaprav za črtico o pisateljevi materi. Toda vse je pisatelj, kljub opisovanju hudih trenutkih, znal obrniti na humorno stran in skoraj mu ni bilo verjeti, da enega iz romanov ni mogel napisati skoraj petindvajset let, a ga je nato napisal v prazničnih velikonočnih in božičnih dneh.

Preko opisovanja dela v gledališču, spominov na filmske zgodbe (Mama umrla, stop; Težave s Kalmanovim  truplom; Vdovstvo Karoline Žašler), kot tudi obdobja poslanca v slovenskem parlamentu, je zaokrožil svojo pripoved o sedanjem veselju z vnukinjo, kar je omenil v zgodbici o psu Mišku.

Večer s pisateljem je kar prehitro minil, po slovesu s Tonetom Partljičem pa je še marsikdo pomislil na svoja mlada leta, ko je tudi sam »….slišal, kako trava raste…«

Filip Matko