Revija Jana, št. 7: Chavez je izkoristil mene, jaz pa njega!

28-letno novinarko nacionalne televizije Jerco Zajc smo doslej poznali kot voditeljico poročil, predvsem pa po njenih dobrih zunanjepolitičnih oddajah. Nedavno ji je z oddajo Mednarodna obzorja na temo Latinska Amerika, ki je njena ljubezen še iz časov študija španščine, uspel izjemen novinarski met.

Dobila je intervju z venezuelskim socialističnim preroditeljem Hugom Chavezom, ki ga zahodni svet uvršča ob bok najhujšim diktatorjem, v Latinski Ameriki pa ga kujejo v zvezde. Z njim se je prevažala v predsedniškem letalu, vozil jo je z avtomobilom in jo povabil v TV-oddajo, ki jo kar sam vodi.

Ste avtorica izjemno zanimive dokumentarne oddaje, kakršnih v Sloveniji ni veliko. Kako ste prepričali svoje šefe, da so vas poslali v Latinsko Ameriko?
Na razpis sem se prijavila s svojo idejo, ker se mi zdi, da je Latinska Amerika preveč zapostavljena, seveda pa sem bila ob prijavi zaradi vsesplošnega težkega finančnega položaja skoraj prepričana, da zadeve ne bodo odobrili. In ko sem izvedela, da sem izbrana, mi je dobesedno padla iz rok skodelica kave.

In to v tej zgodbi verjetno niti ni edina polita kava, saj ste med redkimi novinarji na svetu, ki jim je uspelo priti tudi prav do venezuelskega predsednika Chaveza. Kako vam je uspelo?
Takoj prvi dan v Caracasu sem šla z uradnim dokumentom, ki sem ga dobila od venezuelskega odpravnika poslov v Sloveniji, v predsedniško palačo. Tam so bili zelo presenečeni, ker znam špansko, a mi intervjuja z njim niso mogli zagotoviti. Svetovali so mi, naj počakam, saj je imel tistega dne Chavez srečanje s palestinskim predsednikom. Čakala sem ves popoldan, saj tam ni tako kot v Sloveniji, kjer novinarji dobimo termin, ampak pridejo vsi ob sedmih zjutraj in čakajo, dokler je treba. Venezuelski novinarji, ki so tako kot vsi v Latinski Ameriki zelo prijazni, so mi svetovali, naj čakam na svoj trenutek in naj Chaveza, ko bo prišel ven in vsem skupaj dal svoj komentar, pokličem in kaj vprašam. In res, ura je bila pol desetih zvečer, po celodnevnem čakanju mi je bilo že čisto vseeno, ali kaj dobim od njega ali ne, ko pride ven in vsi novinarji začnejo kričati Presidente, presidente! (predsednik, op. av.) Začela sem teči za njim…

Pri tem naj omenimo, da ste že večkrat pretekli maraton, zato ste bili nedvomno v prednosti pred Venezuelci...
Ja, ha, ha, čez 15 sekund sem že stala tik ob njem, pravzaprav v prvi vrsti, in on je začel odgovarjati na novinarska vprašanja. Pogledoval je po meni in kar naenkrat rekel, živijo, od kod prihajaš? Potem je pokazal na mikrofon z napisom RTV SLO in vprašal, kaj to pomeni. Ko sem mu razložila, je takoj vedel za Slovenijo in za našega predsednika države.

Je štelo tudi to, ker so blondinke v Južni Ameriki zelo zaželene?
Morda, vsekakor je bila velika prednost, da nisem iz ZDA. No, nekaj časa se je pogovarjal samo z mano.

Očitno je bil to uvod v vajino še veliko bolj zanimivo druženje…
Po pogovoru sem bila kar zadovoljna s posnetim materialom, bili smo zelo utrujeni in šli smo spat, naslednje jutro pa smo zelo zgodaj začeli našo pot čez hribe proti karibski obali. Zvečer me je poklical eden od njegovih ministrov. »Ja, gospa novinarka, kje pa ste, mi vas že ves dan iščemo, saj gospod predsednik želi, da ste jutri ob devetih tukaj in greste skupaj z njim v oddajo Alớ presidente …« Bila sem popolnoma zmedena. Vse skupaj se mi je zdelo neizvedljivo, saj smo bili na drugem koncu države. A ko mi je minister zabičal, naj mu v pol ure pošljem kopijo svojega potnega lista in da naj bomo naslednjega jutra ob devetih tam, nam ni preostalo drugega, kot da smo vso noč vozili nazaj.

Vaša velika dogodivščina s Chavezom se je torej začenjala!
Ja, ob devetih smo imeli let s predsedniškim letalom, in ko sem na sedežnem redu opazila, da sedim kot posebna povabljenka poleg njega, me je skoraj kap. A Chavez se je vso pot v svoji sobi pripravljal na oddajo. Po pristanku je pritekel do mene varnostnik in me skupaj s kamermanom odpeljal do Chaveza, ki se je usedel v svoj avto in naju povabil zraven.

Kaj ste doživljali med vožnjo z venezuelskim predsednikom?
Najprej sem se spomnila pripovedovanja staršev, ki so kot otroci mahali z zastavicami, kadar je v Slovenijo prišel Tito. Sedela sem v avtomobilu in vso pot so nam mahali ljudje, večkrat smo se ustavili, ljudje so ga objemali in otroci so mu izročali pisma z željami. Nekje na sredi poti me je še posebej opozoril, da ga lahko vprašam vse, kar hočem, tudi o diktaturi. Na moja izmotavanja, češ kdo pravi, da je pri njih diktatura, je vztrajal, da imajo diktaturo ljudstva.

Sta se v njegovem avtomobilu pogovarjala tudi kaj bolj osebnega?
Težko bi rekla, da je bil to pogovor, bolj se mi je zdelo, da se mi hoče predstaviti v najlepši luči. Ko sem mu denimo povedala, da ima Slovenija toliko prebivalcev kot ena četrt njihove prestolnice, je zamahnil z roko in rekel, da za njih velikost ni pomembna, ampak je pomembno prijateljstvo. Vedno je speljal vodo na svoj mlin, ne glede na to, kaj sem mu odgovorila na njegova vprašanja.

Koliko pa ste izvedeli o njegovem osebnem življenju in koliko o tem vedo njegovi Venezuelci? Kako živi, je poročen, ima otroke?
Mislim, da je ločen, živi pa v predsedniški palači in skuša ustvariti nekakšen vtis skromnosti. O tem, s kom in kako živi, so različne informacije in mislim, da je to kar tabu tema. Lahko rečem samo to, da je izredno prijazen in pozoren moški, tudi kadar so kamere izklopljene. Prav gotovo ni narejen in ne pretvarja. Takšen, kot ga vidimo na televiziji, je tudi v resnici. Ima veliko energije in ves čas se rad šali.

Kam vas je pripeljal?
Ustavili smo se nekje na podeželju in v visokih petkah in črnih hlačah, temperatura pa je bila 35 stopinj, sem morala z njim na njivo fižola. Tam se je začela oddaja, katere tema je bila fižol. Bili smo na poljedelsko najrazvitejšem področju in povedati je treba, da je fižol sicer glavna sestavina njihove tradicionalne prehrane, oni pa so ga še pred nekaj leti oziroma pred Chavezom uvažali, tako kot tudi druge poljščine, sadje in zelenjavo, ker kmetijstvo sploh ni bilo razvito.

Trgovali so samo z nafto in sploh niso izkoriščali drugih potencialov, ki pa jih je ogromno! Organizirali so se v komunah in začeli obdelovati polja, in tako sem se na enem od njih znašla tudi jaz. Oddaja se je tam začela v živo, bila sva na polju, v bližini je bil šotor in tam je bilo zbranih kakih 500 ljudi, Chavez pa je hodil okoli, se pozdravljal in poljubljal, vse to pred kamerami.

Ste imeli takrat še tremo?
Ne, treme niti ne, bolj me je skrbelo, kaj se bo dogajalo in kako bomo vse to speljali. Vedela sem, da bom v oddaji s človekom, ki ga ima ves zahodni svet za diktatorja, obkrožena z ljudmi, ki ga obožujejo. Strah me je bilo, ker sem vedela, da moram konec koncev paziti tudi, kaj govorim! On ves čas udriha po kapitalizmu in ameriškem imperializmu, jaz pa prihajam prav iz kapitalizma in sem del tega. Po uvodni špici, ki jo napove on sam, me je predstavil kot svojo posebno gostjo od daleč, iz Evrope, iz države delavcev. Predstavil me je kot dokaz, da je Venezuela svobodna država, saj k njemu prihajajo novinarji z vsega sveta. Prosil me je, naj svetu prenesem sporočilo, da v Venezueli ni diktature in da tam vlada ljudstvo. Potem me je spravil v zadrego, saj me je vprašal, kaj znam delati na polju in kaj sem že sadila, sejala in žela ... Nekako sem se izvlekla, da imamo doma vrt in da pridelujemo solato in drugo zelenjavo. Potem me je vprašal, ali imam s sabo kopalke, ker se bomo šli po oddaji kopat v hladno reko, a ko je videl, da sem v zadregi, me je pomiril, da je tako in tako bolan in da se tudi on ne bo šel kopat.

Vse to v oddaji, ki jo gleda vsa Venezuela, ki ima 27 milijonov prebivalcev?
Ja, in to v živo. Potem se je vse skupaj preselilo v šotor in videti je bilo kot nekakšna občinska seja. Prišli so guvernerji, gradbeniki in poljedelci in vsi so predstavili svoje probleme, on pa jim je dajal nasvete in po potrebi okrcal kakšnega odgovornega, če česa ni prav naredil. Na koncu oddaje sem morala vstati in zahvalila sem se njemu in vsem državljanom ter jim zaželela srečo.

Zdaj ko je to za vami, nam povejte, ali ste se pogovarjali z diktatorjem, za kar ga ima ves zahoden kapitalistični svet, ali z venezuelskim narodnim junakom in latinskoameriškim preroditeljem?
O Chavezu imajo ljudje samo ekstremna mnenja. Ali je diktator ali pa ga kujejo v zvezde. Sama mislim, da ni tako črno-belo in da je treba za kakršne koli sodbe poznati tamkajšnje razmere, ki jih ni mogoče meriti z merili zahodnega sveta. Seveda prireja zakone in jih prilagaja samemu sebi ter svoji želji po oblasti, seveda krši svobodo medijev in jih ukinja, a treba je res poznati tamkajšnji položaj in vedeti, kateri mediji so to in kdo so njihovi lastniki. Po mojem mnenju je šel s tem seveda predaleč, vendar pa ljudje nikoli ne bodo pozabili, kako katastrofalno slabo so živeli pred njim. Treba je vedeti, da je Chavez na oblasti že 11 let in da ga ljudje obožujejo! Od leta 1998 je dobil vse volitve in vse referendume, z izjemo enega.

Zakaj ga tako obožujejo?
Njegovi volivci, torej večina Venezuelcev, je revnih. Pred njim so bili to od vseh pozabljeni ljudje brez vsakršnih možnosti, ki so jih kapitalistični lastnik zelo izkoriščali. Niso imeli možnosti izobraževanja, zdravljenja, bili so lačni in brez vsega, pri čemer ima Venezuela velikansko bogastvo, predvsem v nafti. Ampak od naftnih zaslužkov niso imeli Venezuelci čisto nič, ker so jih pobirala večinoma podjetja iz ZDA, ki jim je država omogočala izkoriščanje nafte s koncesijami in super ugodnimi pogodbami. Takoj ko je Chavez prišel na oblast, je razveljavil te, večini Venezuelcev škodljive pogodbe in dobičke preusmeril v socialno varstvo, zdravje in izobraževanje. Na odvzetih zemljiščih je zgradil tovarne, kjer starši delajo, potem so tu vrtci in šole, igrišča, telovadnice, ambulante in trgovine, kjer po nižji ceni pridejo do življenjskih potrebščin. Seveda so bile s temi odvzemi storjene tudi krivice, a če si tam, vidiš, kako se zdaj množice prej zapostavljenih ljudi zdaj počutijo vključene v družbo.

Koliko pa je sploh opozicije in kaj pravijo oni?
V oddaji se nisem postavila na nobeno stran, profesionalno sem hotela predstaviti obe plati, res pa je, da sem zelo težko prišla do opozicije. Po oddaji so me popolnoma ignorirali in odpovedali vse dogovorjene intervjuje. Zanje sem bila okužena s Chavezom.

Kakšno pa je vaše osebno mnenje o Hugu Chavezu?
Sploh se ne slepim! Nedvomno me je izkoristil, jaz sem pa njega. Dobila sem ga na račun tega, da me je pripeljal v svojo oddajo in pokazal svetu, kako svobodna država je Venezuela in kako je prijazen s tujimi novinarji. Zagrabila sem to priložnost in vem, koliko vztrajnosti, dela, želje in tudi kančka sreče je bilo potrebno za to.