Skesane zapornice mi sedejo na dušo
»Samo še odvzem življenja je hujši kot odvzem prostosti!« so mi v glavi odzvanjale besede Danijele Prelić, direktorice ženskega zapora na Igu.
Za starimi zidovi se kljub odličnemu pogovoru z mlado magistro kriminologije in socialno pedagoginjo, ki je več kot sedem let pomagala mladim v Prevzgojnem domu Radeče (ti jo pogrešajo še zdaj!), in kljub njeni razumevajoči strokovnosti ter človeškem pristopu nisem počutila dobro.
V zraku so bile stare zgodbe težkih usod, z dodatno težo pa so pritiskale nove – ta hip 40 obsojenk (najmlajša je stara 23, najstarejša pa 76 let). Tudi direktorica Danijela Prelić jih občuti in živi, a jih z nepopustljivo odločnostjo v vsakodnevni vožnji do domačega Šentjurja izživi in pusti v avtu!
Z mladimi, 32 leti ste direktorica Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig, dolgo ste opravljali pedagoško delo v Prevzgojnem domu Radeče. Zakaj ste se odločili za delo v zaporu?
Želja iz otroštva (nasmeh). Veliko mojih družinskih članov je bilo zaposlenih pri policiji, pa sem že takrat poslušala zgodbe, kako delati s prestopniki, storilci.
Očarale so me in starši vedo povedati, da sem že v zgodnjem otroštvu govorila, da bom advokat – še preden sem znala besedo izgovoriti. Odločila sem se za študij socialne pedagogike, ker sem želela delati s šibkejšimi ljudmi: z otroki, ki ne morejo skrbeti zase, s storilci kaznivih dejanj, z mladoletniki, s starejšimi.
Že v prvem letniku študija smo imeli predstavitev dela v zavodih za prestajanje kazni, v zaporih – in vedela sem, da je to prava služba zame. Menim namreč, da zmore storilec kaznivega dejanja veliko dobrih stvari.
Seveda, ljudje nismo črno-beli, in tudi naša dejanja ne.
V ozadju je vedno zgodba, ki pojasnjuje, zakaj se je kaznivo dejanje zgodilo. Moja sedemletna izkušnja dela v prevzgojnem domu Radeče mi je pokazala, da so, žal, to največkrat neurejene družinske razmere. Tam so bili otroci, ki so rasli v okolju z nasiljem, duševnimi, spolnimi in telesnimi zlorabami – niso se znali ali zmogli v določenih okoliščinah odzvati drugače.
So vaše izkušnje od doma pozitivne?
So: moji starši so priseljenci. Pred 40 leti so prišli s trebuhom za kruhom iz Srbije v Slovenijo, se zaposlili, prevzeli slovenske vrednote, način življenja in naju s sestro ves čas vzgajali v poštenosti, moralnosti, naju spodbujali tudi med razpadom Jugoslavije, ko sem doživljala kot otrok priseljencev pritiske: občutila sem zaznamovanost, na kar nisem mogla vplivati.
Takrat, ko mi je bilo zelo hudo, so mi vedno govorili: »Si, kar si, bodi to, v kar verjameš, sledi svojim ciljem in željam, na koncu se bo vse dobro končalo.« Doma smo se veliko pogovarjali. Onadva sta delala v tovarni in tudi doživljala šikaniranje, a sta me kljub vsemu (na)učila, naj slabega ne vračam s slabim, naj se ne odzivam nanj, ampak se pogovorim doma, s prijateljico…
Privzgojila sta mi tri načela. Prvo, da je družina ena, da je sveta in da je treba ohranjati spoštljiv odnos do najbližjih, ker so najpomembnejši. Drugo je poštenost, s katero je treba iti do cilja, tretje pa, da so ovire zato, da se premagajo in gremo naprej!
Tekst: Miša Čermak, foto: Jaka Koren
