80 let modne legende: Ženske se oblačijo kot klovni
Veličasten jubilej. Osemdeset let je dopolnila legendarna modna oblikovalka Carolina Herrera, ki je vse prej kot navdušena nad tem, kar imate v domači omari.
Morda poslednja velika dama modne scene. Prefinjena, brezkompromisna, skoraj aristokratska, pripravljena ugled svoje prestižne znamke braniti do konca. 8. januarja je osemdeset let dopolnila kultna newyorška modna umetnica Carolina Herrera. Nepozabne ostajajo njene besede, da mora vsaka ženska zase vedeti, kaj je na njej videti dobro, in se hkrati ozirati tudi na svojo starost. "Pri 50 ali 60 letih se ne moreš oblačiti kot 15-letnica. Nekatere ženske bi si morale kupiti zelo pomemben modni dodatek - veliko ogledalo!" je dejala v enem od intervjujev. Predlaga, naj si ogledalo postavijo na vidno mesto in se, preden gredo iz hiše, pogledajo vanj in končno rečejo: "Ne morem verjeti, kaj imam na sebi!" Znana je po vzvišenem klasičnem slogu in svoji strasti do preprostih belih bluz. Tudi svojo modno hišo je zgradila na temelju elegantne preprostosti.
Bela srajca za zgodovino
Carolina Herrera, s celim imenom Maria Carolina Josefina Pakanins in Nino, se je rodila 8. januarja 1939 v venezuelskem Caracasu. Njena mama je bila hčerka bogatih venezuelskih lastnikov zemljišč, oče pa prvi častnik letalske sile in nato guverner Caracasa. S tremi sestrami je bila vzgojena v varčnosti, obkrožena z guvernerji in učitelji. Mati se je ukvarjala z vzgojo otrok, zato je bila pozornost namenjena ne samo izobraževanju, temveč tudi oblačilom. Ženske družine Pakanins so odraščale med lepim pohištvom, luksuznimi stranišči ter ob babici in materi, ki sta naročili obleke iz Lanvina in Balenciage. Ko je bilo Carolini trinajst let, jo je babica odpeljala v Pariz, na revijo Cristobala Balenciage. Sprva se je Carolina odločila za študij biokemije, a prav zares smiselna ta odločitev ni bila. Študij, ki je ni zanimal, je celo dokončala. Leta 1957 se je poročila, a sedem let kasneje se je vrnila v hišo staršev z dvema majhnima otrokoma. Štiri leta kasneje se je poročila s televizijskim voditeljem Rinaldom Herrero Guevara. V družini sta bili še dve njegovi hčerki in Carolina se je posvetila gospodinjenju. Zaradi moža je čas pogosto preživljala z bleščečimi imeni sveta estrade in umetnosti, spoznala je tudi Andyja Warhola, ki je kasneje celo ustvaril njen portret.
V svojih štiridesetih je začela uresničevati otroške sanje o modnem oblikovanju. S pomočjo prijateljice Diane Vryland je prvo kolekcijo predstavila v Metropolitan Clubu. Zbirka je prejela dobre kritike, ki so dvignile njeno samozavest. V New Yorku je ustanovila podjetje Carolina Herrera Limited, ki je sprva zaposlovalo deset ljudi, skozi desetletja pa zraslo v pravi imperij in enega ključnih igralcev na svetovni modni sceni. Leta 1987 je predstavila svojo prvo poročno kolekcijo, elegantne silhuete, preproste linije v kombinaciji z romantiko, skrivnostnostjo in ženskostjo. Vso kariero jo je spremljala bela srajca, najpogosteje v kombinaciji s črnim krilom ali oprijetimi hlačami.
Ljudem je danes všeč grdota
Navdihovala sta jo tudi tenis in balet, svojčas je bila znana kot strastna voznica s težko nogo. Leta 1988 je predstavila parfumsko linijo, prvi vonj je bil ženski cvetni parfum, ki ga je imenovala po sebi. Še danes je njen najljubši, saj dehti po jasminu in tuberozi. Svoj prvi butik je odprla v New Yorku šele leta 2000 in istega leta je ustvarila kozmetično linijo, leto kasneje pa še linijo dodatkov.
Carolina Herrera je lani tik pred modno revijo na newyorškem tednu mode oznanila, da bo ta njena zadnja in da se poslavlja kot kreativna direktorica svoje znamke, za svojega naslednika je imenovala 31-letnega oblikovalca Wesa Gordona, ki je bil zadnje leto njen najtesnejši svetovalec. "Samo ne recite, da sem šla v pokoj! Grem naprej, k novemu poglavju," je povedala za New York Times. To pomeni, da ne bo sprejemala vsakodnevnih odločitev o znamki, ampak bo še vedno veljala za njeno glavno ambasadorko. Ob tem je poudarila, da ji ni všeč, kaj je nastalo iz mode.
"Moda se je zelo spremenila. Kar je ljudem všeč sedaj, je grdota. Ženske se oblačijo zelo čudno. Kot klovni. Veliko je pritiska po stalnem spreminjanju, ampak bolje je nositi nekaj, kar pristaja vam. Dodajte le kanček novega in boste videti odlično. Doslednost je zelo pomembna," pravi osemdesetletnica.
Brezplačne počitnice SlimFit v Termah Šmarješke Toplice – kdo sta srečna izbranca? - sponzorirano
Bralcem, ki ste se javili na razpis Term Krka za brezplačen oddih SlimFit v Termah Šmarješke Toplice, se najlepše zahvaljujemo za sodelovanje. Prejeli smo zajetno število, kar 1.476 prijav. Z veseljem vas obveščamo, da je komisija izbrala Tanjo Bricelj in Matjaža Dobnika, ki bosta na program SlimFit prišla februarja oz. v začetku marca. Čestitamo!
SlimFit je odličen program za spremembo načina življenja, zdravo hujšanje in sprostitev od stresnega dela. Spremljajte njuno zgodbo in izvedite več o programu s klikom TUKAJ.
DARILO v zahvalo vsem sodelujočim!
Vsem sodelujočim, ki ste se javili na razpis, bodo Terme Krka v zahvalo podarile: brezplačno naročnino na revijo Vrelci zdravja, z nasveti za zdrav način življenja, in še eno lepo presenečenje, o katerem vas bodo obvestili po e-pošti.
Prijazno vabljeni v Terme Krka!
Nacionalna znamenitost, za katero Francozi ne slišijo radi
Minilo je 230 let od začetka francoske revolucije (1789-1799), ki je pomenila preobrat ne le v francoski zgodovini, ampak tudi v evropski. Stare monarhije in Cerkev so izgubile privilegije in večino svoje moči, začele so se uresničevati ideje razsvetljenstva, ki jih je povzelo geslo "liberté, égalité, fraternité" (svoboda, enakost, bratstvo); parola je preživela revolucijo in ostaja aktualna tudi danes. Francoska revolucija je naplavila eno najbolj krvavih ikon evropske zgodovine - giljotino. Ime ji je - kljub krčevitemu upiranju - dal zdravnik Joseph Ignace Guillotin.
Ena od trajnih dediščin francoske revolucije je Deklaracija o pravicah človeka in državljana, a tisoči, ki so bili odpeljani na morišča, seveda niso bili mišljenja, da gre ravno za svetilnik svetlobe, ki narodom kaže, kako zlomiti okove fevdalne tiranije. V samo štirih mesecih na vrhuncu francoske revolucije je bilo pod giljotino usmrčenih več kot 4000 obsojencev. Najslavnejša med njimi sta bila kralj Ludvik XVI., posmehljivo imenovan tudi Ludvik Zadnji, ker je njegov padec označil konec absolutistične francoske monarhije, in njegova žena Marija Antoaneta. Najmlajša hčerka avstrijske cesarice Marije Terezije nam je znana po izjavi, ki jo je namenila lačnemu ljudstvu, ko je zahtevalo kruh: "Če nimajo kruha, naj jedo potico." No, Marija Antoaneta tega stavka ni izrekla; pripisal ji ga je takratni revolucionarni tisk, da bi spodkopal njen položaj in jo v očeh ljudstva prikazal kot brezobzirno in naduto. To danes vemo preprosto zato, ker so se različice te fraze pojavljale, še preden se je Marija Antoaneta sploh rodila, in tudi Jean-Jacques Rousseau, francoski razsvetljenski mislec, je v avtobiografskem delu uporabil natančno to frazo in pri tem gotovo ni mogel imeti v mislih Marije Antoanete, saj slednje ob nastanku tega dela v Franciji sploh še ni bilo.
Simbol francoske revolucije
A preden se je njena kraljevska glava skotrljala po tleh, je vstopila v zgodovino tudi z najvljudnejšim opravičilom. Ko je stopala proti giljotini, je nehote rablju stopila na nogo in dejala: "Oprostite, gospod. Ni bilo namerno."
Giljotina je enako kot Deklaracija o pravicah človeka in državljana simbol francoske revolucije, njihova nacionalna znamenitost, čeprav Francozi danes tega ne slišijo radi. V resnici njeno poreklo sega v srednji vek, ko je bila z imenom "deska" znana tudi v Nemčiji in Flandriji, v renesančni Italiji kot "sekira" in v Angliji kot "deklica". Tudi kot "škotska deklica", saj je bila uvedena leta 1564 v času vladavine škotske kraljice Marije Stuart. A te zgodnje oblike giljotine se z dovršenostjo francoskega stroja za ubijanje ne morejo meriti.
Težko je danes doumeti neutešeno žejo po krvi tedanjega francoskega preprostega ljudstva. Osupljivo je, s kakšno strastjo so Parižani uživali v obredu tako imenovane "krvave maše". Zlovešča naprava jih je privlačila bolj od vsakega gledališča in zanjo so imeli kup ljubkovalnih vzdevkov: nacionalna britev, vdova, sveta mati, oltar krvave maše ... Samo dejanje sekanja glave pa so zaradi topega udarca, ko je rezilo padlo na vrat, imenovali "kovanje denarja na Trgu revolucije". Po pariških ulicah so se slišale nove litanije: "Sveta Giljotina,/napolni svojo božjo vrečo z glavami tiranov./Sveta Giljotina, zaščitnica rodoljubov,/moli za nas./Sveta Giljotina, groza bogatašev,/čuvaj nas ..."
Giljotina - kako ironično! - je nastala iz človekoljubnih nagibov. V Franciji so pred njeno uvedbo obsojenci iz navadnega ljudstva umirali na vrvi ali na grmadi, pogoste so bile tudi usmrtitve z galopirajočimi konji in razčetverjenjem; samo na smrt obsojeno plemstvo je imelo privilegij, da je bilo usmrčeno s sekiro ali mečem. (Pri obglavljanju je bilo včasih potrebnih več udarcev - spomnimo se škotske kraljice Marije Stuart, ki ji je rabelj uspel oddrobiti glavo šele s tretjim udarcem sekire -, zato so sorodniki obsojencev pogosto plačevali rabljem, da bi naostrili rezilo za čim hitrejšo smrt.) Nasprotovanje tako barbarskim načinom smrtne kazni je pod vplivom razsvetljenskih mislecev, kot sta bila denimo Voltaire in Locke, naraščalo. Eden od zagovornikov bolj humane smrti je bil tudi zdravnik Guillotin.
Brez najmanjše bolečine
Ko so jeseni leta 1789 poslanci ustavodajne skupščine razpravljali o novem kazenskem zakoniku, je Guillotin predlagal, da bi se smrtna kazen izvajala z novim orodjem, ki povzroči hitro smrt z manj trpljenja, usmrtitev bo javna, za vse obsojence na enak način brez ozira na stan in položaj v družbi. Nekateri poslanci so bili proti, ker so se bali, da bodo javna obglavljanja preveč razgrela ljudstvo in ga navadila na prelivanje krvi. Guillotin je vztrajal pri svojem: "Nova naprava vam glavo odseka v trenutku, čutili ne boste niti najmanjše bolečine." Ta zdravnikov vzklik je zbudil v skupščini veliko smeha. Kakšna ironija usode! Poslanci niso slutili, da bo večina od njih končala prav pod giljotino. Po Parizu pa so se širili vici na račun premaknjenega zdravnika, ki obljublja smrt brez bolečin.
Še danes se Guillotinu napačno pripisuje "avtorstvo" tega morilskega stroja, v resnici je samo izglasoval zakon o njeni uporabi, prototip sodobne giljotine je napravil nemški izdelovalec inštrumentov Tobias Smith. Sledili so številna testiranja - giljotino so preverjali na moških truplih s krepkimi vratovi v bolnišnici v kraju Bicetre - in izboljšave. Tri leta po pobudi je postala giljotina uradno orodje za smrtne kazni v Franciji, ne pa seveda edino. Pred klasičnimi rablji je imela veliko prednost: nikoli se ni utrudila, bila je hitra in zanesljiva - kot naročena za revolucijsko sodišče, ki se ni moglo napiti krvi.
Joseph Guillotin se je zelo upiral, da bi bil morilni stroj poimenovan po njem, a ljudstvo je že odločilo.
Odvisni od giljotine
Sledila so leta, ko je bilo giljotiniranih na tisoče ljudi - ne le političnih nasprotnikov, za švist ostrega rezila je bila dovolj že ravnodušnost do republikanske ideje, na smrt so bili obsojeni tujci, prihajajoči iz držav, ki so nasprotovale Franciji. Med žrtvami se je znašel tudi največji francoski znanstvenik tistega časa Antoine Lavoisier, utemeljitelj organske kemije. Bil je državni uradnik in obsodili so ga za poneverbo denarja. Prijet, obsojen in usmrčen je bil v istem dnevu. Kasneje je oblast ugotovila, da je bil obtožen po krivici, in ga je rehabilitirala. Njegovi ženi pa poslala kratko sporočilo, da je šlo za neljubo pomoto.
Leta 1793 je revolucionarja Jean-Paula Marata, predsednika jakobinskega kluba, v kadi zabodla Charlotte de Corday in se tako maščevala za krvavi teror po zrušenju žirondincev. Obsodili so jo na smrt. Ko se je njena glava skotalila po tleh, jo je pograbil eden od gledalcev in jo pred očmi navdušene množice poljubil na usta. Časopisi so zapisali, da so njena lica ob tem nespodobnem dejanju zardela, in takoj so se vnele znanstvene razprave, ali odsekana glava lahko čuti ali razmišlja. Zgodovina je zabeležila tudi znanstveni poskus zdravnika Dassyja Ligieresa, ki je odnesel odsekano glavo v svoj laboratorij in jo prišil na živega psa, upajoč, da bo spregovorila.
Parižani so kmalu postali pravi odvisneži od giljotine. Revolucionarni tisk je objavil pogovor s slepcem, ki je redno obiskoval usmrtitve. Ko so ga vprašali, kaj ga tako privlači, saj je vendar slep, je odgovoril: "Res je, ne vidim, toda ko slišim padec rezila na vrat, se mi v srcu prebudi radost."
Na vrhuncu terorja, od 10. junija do 28. julija 1794 - torej v samo sedmih tednih -, je bilo giljotiniranih 1351 oseb, kar pomeni 30 na dan. Tekli so potoki krvi. Glavni rabelj pri giljotini je bil Sanson (1739-1806) iz rabeljske družine bivšega režima. Četudi je bil najbolj popularna oseba v Parizu, je njegov obraz ostal javnosti neznan, saj je usmrtitve izvajal skrit pod kapuco. Nikoli niso odkrili kakšnega njegovega portreta, leta 1862 pa je zapiske, ki jih je delal v teh letih, objavil njegov vnuk.
Javne usmrtitve z giljotino so v Parizu postale tudi vir zaslužka. Prizore so tiskali na razglednice, krčme ob javnih moriščih so ponujale sobe z razgledom na krvavo dejanje, Anglež Thomas Cook je leta 1860 ustanovil potovalno agencijo, ki je angleškim turistom omogočila, da so videli francosko giljotino na delu. Nedaleč od morišča je bila zgrajena gostilna, pobarvana z rdečo barvo: Pri giljotini. Lastnik je na jedilni list napisal tudi program usmrtitev za tisti dan, igral je orkester, ljudje so plesali ...
Šele leta 1939 je Francija giljotine umaknila za zaporniške zidove in usmrtitve niso bile več javne.
Tudi Hitlerjevo morilsko orodje
Zgodovina giljotine se ne konča s francosko revolucijo, kajti mnoge države so uvedle giljotino za izvrševanje smrtnih kazni: Belgija, Grčija, Švica, Švedska ... Francoski kolonializem je pripomogel k temu, da so giljotino spoznali tudi na drugih kontinentih. Redki vedo, da Adolf Hitler svojih nasprotnikov ni pošiljal le v plinske celice, ampak da jih je nekaj tisoč končalo pod rezilom giljotine. V Nemčiji je bila njena uporaba prepovedana leta 1949.
Ne le prvo, tudi zadnjo žrtev "poljuba" vdove si sme pripisati Francija. Zgodilo se je ne tako daljnega leta 1977, ko je bil obsojen za umor in z giljotino usmrčen v Tunisu rojeni Hamida Djandoubi. Štirinajst mesecev pred njim je giljotina odsekala glavo Christianu Ranucciju, obtoženemu posilstva in umora sedemletne deklice. A se je kmalu po izvršitvi kazni pokazalo, da je bil obsojen po nedolžnem. Še danes je marsikdo mnenja, da je moral Djandoubi, nepomembni emigrant iz Tunisa, pod rezilo giljotine zato, da v zgodovini tega francoskega morilnega orodja ne bi, kako neprikladno, pisalo, da je bila tudi njena zadnja žrtev - pomota.
V Franciji je vse do leta 1981 obstajalo delovno mesto eksekutorja pri giljotini. Ukinil ga je šele predsednik Francois Mitterrand. Zanimivo, da je bila država, kjer so se rodile človekove pravice, zadnja v zahodni Evropi, ki je ukinila smrtno kazen. Philippe Maurice je bil zadnji, obsojen na smrt z giljotino, a je preživel prav zaradi ukinitve smrtne kazni leta 1981.